Skrbimo tudi za drugo slovensko ogroženo pisno in grafično dediščino ter likovna dela na papirju. Naše delo se nanaša tako na obnavljanje – konserviranje-restavriranje kot na preventivno materialno varovanje gradiva in svetovanje. Strokovno znanje in pomoč nudimo tudi drugim slovenskim ustanovam in posameznikom.

Restavratorsko-konservatorska služba za gradivo na pergamentu in papirju se je tudi v Sloveniji, tako kot v večini evropskih držav, začela razvijati kmalu po drugi svetovni vojni. Leta 1956 je bil pod vodstvom Ljudmile Krese v okviru tedanjega Muzeja narodne osvoboditve, danes Muzeja novejše zgodovine, ustanovljen restavratorski oddelek za konserviranje in restavriranje zlasti v vojni poškodovanega gradiva. Ker sta bila interes in potreba po reševanju tako mlajšega kot starejšega gradiva tudi v drugih ustanovah, je oddelek kmalu opravljal storitve za številne arhive, knjižnice in muzeje. Januarja 1980 se je restavratorski oddelek muzeja, takrat že pod vodstvom Nade Čučnik - Majcen, vključil v današnji Arhiv Republike Slovenije in preselil v njegove preurejene prostore v Gruberjevo palačo na Zvezdarski 1 v Ljubljani, kjer še danes nadaljuje svoje delo.

Konservatorji in restavratorji, ki rešujemo kulturno dediščino, ne ločujemo gradiv po vsebini; zanimajo nas predvsem materiali, njihove poškodbe in postopki reševanja.

Poleg rednega konservatorsko-restavratorskega dela skrbimo za izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje delavcev v oddelku, posvečamo se raziskovalnemu delu in izdajanju publikacij, ki so v pomoč konservatorsko-restavratorski ter arhivski, bibliotekarski in muzejsko-galerijski stroki.
Da bi širšo in strokovno javnosti opozorili na dejavnost, predvsem pa dvignili raven znanja na tem področju, redno pripravljamo teoretično-praktične tečaje in seminarje ter občasno tudi simpozije, razstave in objave.

Opozarjamo na čedalje bolj prisoten pomen preventivnega varovanja:

• starejšega gradiva: srednjeveških kodeksov, pergamentnih listin, pečatov, rokopisnih in tiskanih knjig, zemljevidov, načrtov. Starejša pisna in likovna dediščina je že sama po sebi zaradi unikatnosti in uporabljenih materialov dragocena ter vsega spoštovanja in ustreznega varovanja vredna, vendar je v naših zbirkah še vedno preveč gradiva, ki je poškodovano ali ogroženo in čaka vsaj na najnujnejšo zaščito ali primernejše prostore;
• mlajšega gradiva (nastalega v tem stoletju): fotografij, načrtov, likovnih del, spisovnega in tiskanega gradiva na različnih vrstah papirja z različnimi pisnimi sredstvi. Mlajše gradivo, predvsem tisto, ki je nastalo konec 19. stoletja in v 20. stoletju, zaradi občutljivosti, manjše obstojnosti in množičnosti za konservatorje, restavratorje in varuhe zbirk pomeni največji izziv in prinaša veliko strokovnih težav.

Skupaj z arhivisti, knjižničarji, kustosi, galeristi in drugimi deležniki skrbimo za prednostno reševanje ogrožene kulturne dediščine. Konkretni postopki konserviranja in restavriranja so prepuščeni strokovni odločitvi restavratorja, skrb za razmere hrambe pa je v večji meri v pristojnosti širše družbe, ki pa pogosto nima dovolj posluha za tovrstne naložbe.