Predaje prosilcev po Dublinski uredbi so regulirane, nanje vpliva več dejavnikov in meril, zato jih nikakor ne moremo zreducirati na matematično seštevanje ali odštevanje. Ključna okoliščina torej ni število tistih, ki so v Republiki Sloveniji vložili prošnje za mednarodno zaščito, temveč podatek, da je Slovenija lani prejela 362 najav za predajo prosilcev za mednarodno zaščito, od katerih pa jih je bilo realiziranih 150. Poudarjamo, da so predaje prosilcev za mednarodno zaščito izvedene skladno z veljavno zakonodajo Evropske unije in po točno določenem postopku, zato so izjave o množičnem vračanju prosilcev za mednarodno zaščito v Slovenijo popolnoma neutemeljene in zavajajoče.

Uredba 604/2013/EU oziroma tako imenovana Dublinska uredba določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je za to odgovorna skladno z merili iz tretjega poglavja te uredbe. Koncept mednarodne zaščite, kot je opredeljen v pravnih aktih na ravni EU, prosilcu zagotavlja pravico do zaščite v varni državi, ne pa tudi možnosti izbire države članice, ki naj obravnava njegovo prošnjo in v kateri želi to zaščito koristiti. To pomeni, da so države članice dolžne obravnavati vsako prošnjo, ki jo prosilec vloži na njihovem ozemlju in za katero se ugotovi, da zanjo ni pristojna druga država članica.

Dublinska uredba opredeljuje merila in hierarhijo med njimi. Osnovni merili določata, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, katere zunanjo mejo je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal po kopnem, morju ali zraku, oziroma ki je prosilcu izdala veljaven dokument za prebivanje ali vizum. Ključna okoliščina za ugotovitev nezakonitega vstopa je obstoj zadetka v evidenci Eurodac, v kateri se shranjujejo prstni odtisi, odvzeti ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito.  

Dublinska uredba zelo natančno določa sam postopek ugotavljanja pristojnosti druge države članice. Kadar država članica meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, mora čim hitreje, v vsakem primeru pa v največ dveh mesecih od ugotovitve zadetka v sistemu Eurodac, od druge države članice zahtevati, da sprejme prosilca. Kadar zahteva za ponovni sprejem prosilca ni podana v navedenem roku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja. Zaprošena država ima možnost preveriti pravilnost okoliščin, na podlagi katerih je bila pozvana k prevzemu prosilca, in lahko sprejem tudi zavrne, če meni, da po merilih iz Dublinske uredbe zanj ni pristojna. Svojo odločitev mora sprejeti čim prej in jo posredovati ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve.

Tudi predaja je formalizirana in zahteva sodelovanje obeh držav. Predaja prosilca se mora izvesti v roku, ki ga določa uredba, in sicer kakor hitro je to praktično izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela osebo, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če oseba pobegne. Kadar država članica pravočasno ne izvede predaje oziroma se le-ta ne opravi v določenem roku, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema te osebe, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki je podala zahtevo.