Pričujoča arhivalija je prepis pisma odvetnika dr. Lojzeta Udeta (1896–1982) stanovskemu kolegu dr. Albinu Šmajdu (1904–1946), vidnemu članu Slovenske ljudske stranke. Pismo z dne 21. aprila 1943 sicer ni edino, s katerim je želel Ude doseči pomiritev med domačima sprtima stranema, vendar je izredno povedno in ima tudi velik simbolni pomen. Pismo, ki je takrat izzvenelo v prazno, se je v »udbovskem arhivu« ohranilo v dveh izvodih (prepisih).

Slovenija je 1. novembra 1991 zaznamovala praznik vseh svetih in dneva spomina na mrtve, ob katerem se je prvič poklonila padlim v nedavni vojni za obrambo slovenske neodvisnosti. Zanimiva javnomnenjska raziskava je pokazala razpoloženje volivcev po pretresih v Demosu zaradi razcepa Slovenske demokratične zveze, kratkotrajno olajšanje za oblegane Dubrovničane pa je prinesel konvoj miru.

Premirje na Hrvaškem med prazniki v praksi ni veljalo. V Sloveniji pa so praznični dnevi za trenutek ustavili proračunsko razpravo za leto 1992, ki je že zamujala. Poglabljala se je notranjepolitična kriza, pri čemer je v anketah najbolje kazalo krščanskim demokratom Lojzeta Peterleta. tiskovna konferenca Rdečega križa Slovenije (RKS) in UKC Ljubljana o medsebojnem sodelovanju in nujnem izboljšanju stanja v zdravstvu.

Haaška mirovna konferenca o Jugoslaviji je iskala recept za rešitev Jugoslavije, nad katero je Slovenija že davno dvignila roke. Pri tem je naša država imela podporo Zvezne republike Nemčije, ki je bila pri izražanju jasnih stališč glede krivde za vojno v Jugoslaviji precej osamljena. Slovenija si je medtem doma prizadevala za sprostitev letalskega prometa in sprejemala lastninsko zakonodajo.

Ta dan je časopis Delo objavil del zanimivih pogovorov, ki jih je prestregla obveščevalna služba slovenskega obrambnega ministrstva. Ta služba je v vojni za Slovenijo odigrala eno pomembnejših vlog. Obveščevalni podatki, ki jih je pridobil »Sektor 9« z vdorom v sistem šifer, kakršne so pripadniki jugoslovanske vojske uporabljali za zvezo, so pripomogli, da je popoln umik agresorske vojske potekal brez večjih pretresov. Slovenska stran je bila ves čas pravočasno seznanjena z vsemi armadnimi namerami in je zato lahko imela pobudo pri pogajanjih z vodstvom jugoslovanske vojske. Delo je članek upravičeno naslovilo »Nečastnost častnikov JA«, saj so prisluhi plastično prikazali moralno dno jugoslovanske vojske.

»Končno smo oblikovali delovno besedilo slovenske ustave,« je oznanil predsednik slovenskega parlamenta in njegove ustavne komisije dr. France Bučar, potem ko je posebna koordinacija en mesec obravnavala delovni predlog besedila za dosego soglasja o novi ustavi.

Obrambni minister Janša je ob odhodu JA poudaril, da je ni sile, ki bi lahko Sloveniji iztrgala katerikoli kilometer ozemlja. »Morda pa je še važnejše, da je Slovenija danes postala varna. Varnost je glavni pogoj stabilnosti in ekonomskega razcveta. Ne samo, da je bil z umikom tuje vojske izpolnjen eden od bistvenih pogojev za mednarodno priznanje. Z njenim odhodom je naše gospodarstvo dobilo možnost dotoka tujega kapitala, saj so naložbe v varni državi bistveno manj tvegane.«

Slovenija sama nadzira svoje ozemlje, teritorialno morje in zračni prostor ter ima s tem že vse pogoje za priznanje.

Petek, 25. oktobra, je bil v znamenju vkrcanja zadnjih vojakov jugoslovanske armade na malteški trajekt, da jih je nekoliko po polnoči odpeljal iz Slovenije. S tem je država dopolnila bistveno, kar je še manjkalo njeni dejanski popolni samostojnosti in suverenosti. V Haagu so se nadaljevali bolj ali manj nesmiselni pogovori o prihodnosti Jugoslavije, nad katerimi je lebdela senca armadnega uničevanja Dubrovnika.

Pozornost slovenske javnosti je bila štiriindvajsetega oktobra uprta v Koper in vojašnice nekdanje jugoslovanske armade, saj so se približevali zadnji dnevi njenega umika iz slovenskega ozemlja. Politika se je aktivno ukvarjala z lastninsko zakonodajo in mednarodnimi odnosi: predsednik vlade Lojze Peterle je skušal prebiti blokado Zbora združenega dela, slovensko predsedstvo pa je zavrnilo novo verzijo predloga lorda Carringtona za mirovno konferenco o Jugoslaviji. Za Slovenijo je bila sprejemljiva polovica predloga o priznanju in sodelovanju, carinska unija in skupni trg z državami nekdanje države pa sta že pretirano posegala v vprašanje slovenske suverenosti.

Po 7. oktobru 1991, ko se je iztekel moratorij, določen z Brionsko deklaracijo, je Slovenija izpolnjevala vse pogoje za mednarodno priznanje, vendar je bilo treba vložiti še precej napora, da bi o tem prepričali tudi širšo mednarodno skupnost. Kot so zapisali v novembrski številki Slovenske države, časopisa kanadskih Slovencev, pa ni bilo pomembno samo prepričevanje, ampak predvsem trdo delo doma za izboljšanje razmer: »Z mednarodnega stališča gledano je danes predvsem važno, da je v Sloveniji mir in da se slovenska demokratično izbrana vlada vsestransko, prepričevalno in uspešno prizadeva za gospodarsko izboljšanje. Gre torej za dostojno, politično dozorelo predstavitev svetu. Ne s prosjačenjem, ker ne zmoremo, pač pa z vsestransko dejansko gospodarsko zmogljivostjo in trezno preudarnostjo šele lahko upravičeno pričakujemo, da bo mednarodno priznanje sledilo.« Nadaljevali so: »Premiki so danes v Republiki Sloveniji vidni: predvsem v uspešni državni upravi z vpeljavo potnih listov, z uvedbo novega denarja, s prevzemom zadnjih federalnih oblasti v Sloveniji, z vzpostavljanjem diplomatskih zastopnikov v svetu i. t. d.«

Nadaljeval se je umik poražene jugoslovanske armade iz koprskega pristanišča. Slovenska stran je tega dne v pristanišču zadržala skoraj polovico armadnih tovornjakov, ker so bili natovorjeni z orožjem, razstrelivom in drugo vojaško opremo, ki bi po dogovoru morala ostati v Sloveniji. Evropski politiki pa so medtem neuspešno iskali skupni jezik glede politične krize in vojne v Jugoslaviji.

S šolsko ladjo Galeb je okoli poldneva iz Slovenije brez večjih zapletov odšlo 1130 vojakov jugoslovanske armade, kar je bilo približno polovica vojakov armade, ki so še ostali v Sloveniji. Odhod je potekal korektno, akcijo pa so uspešno nadzirali in izpeljali pripadniki slovenske policije, specialnih enot in enot teritorialne obrambe.

Nekaj več kot 1.100 vojakov jugoslovanske armade je z ladjo vojne mornarice Galeb odplulo iz Kopra v skladu z dogovorom o umiku enot zvezne vojske. Pri tem je prišlo do incidenta, poleg ladje Galeb se je v slovenskih ozemeljskih vodah nenapovedano pojavil tudi rušilec Koper, manevriral po koprskem zalivu in demonstrativno kazal svojo moč. Na zahtevo operativnega vodje umika Borisa Žnidariča se je rušilec končno umaknil. Ladja Galeb je odplula proti Tivtu v Črni gori in se ni ustavila na Hrvaškem.

Minister za planiranje Igor Umek je za časnik Slovenec spregovoril o lastninski zakonodaji, v mednarodni javnosti pa se je krepila pozitivna podoba Slovenije. Z gospodarskimi temami sta se ukvarjala tudi podpredsednika slovenske in hrvaške vlade Andrej Ocvirk in Zdravko Tomac ter direktorji nekaterih večjih slovenskih podjetij. Stranke, zastopane v parlamentu, so pregledovale trenutno oblikovano besedilo nove slovenske ustave, ki je dobivalo vedno bolj dokončno podobo, stranka Zelenih Slovenije pa je na deževen sobotni dan izvedla širši posvet vodstva.

V Ljubljani sta delegaciji Republike Slovenije in zveznega sekretarja za ljudsko obrambo podpisali dogovor o dokončnem umiku jugoslovanske armade iz Slovenije. Na konferenci v Haagu je bil srbski predsednik Milošević edini, ki je protestiral in se ni strinjal z dokumentom lorda Carringtona o novi ureditvi prihodnjih odnosov v Jugoslaviji. Pred tem pa so v skupni deklaraciji vlade ES, ZDA in SZ pozvale udeležence haaške konference, da potrdijo svojo pripravljenost za miroljubno reševanje, in obsodile nasilje vseh strani nad civilnim prebivalstvom.

V četrtek, 17. oktobra 1991, je potekala seja slovenskega predsedstva, na kateri se je razvila kar mučna razprava o izhodiščih slovenskega odgovora na predlog vodstva haaške konference o prihodnosti Jugoslavije. Stavkajoči delavci v zdravstvu so vztrajali pri zahtevi o zamenjavi zdravstvene ministrice.

Ob bližanju konference o Jugoslaviji v Haagu, ki so jo določili za 18. oktober 1991, je bilo slovensko vodstvo vpeto v živahno zunanjepolitično delo. Zvezne oblasti so ohranjale sovražne odnose s Slovenijo, v mladi državi se je po eni strani obnavljalo bogato kulturno življenje, po drugi strani pa je z dolgo stavko v zdravstvu naraščala socialna napetost.

Po skupnem sestanku v Rimu je dr. Rupel označil pričetek diplomatskih odnosov z Republiko Italijo, De Michelis pa napovedal mednarodno priznanje Slovenije v dveh mesecih.

Avtor se je že daljše obdobje spraševal, zakaj razvoj slovenskega gospodarstva ostaja vseh 30 let zakrčen. Na voljo sicer so različni makroekonomski podatki in analize, ki bi lahko dali odgovore na to vprašanje, ugotovil pa je, da ti viri ne zadoščajo.