Slovenski tolar je v tistih dneh pošteno zmešal štrene na jugoslovanskem denarnem trgu, njegova vrednost pa je v primerjavi z dinarjem zrastla tudi v sosednjih državah, v Italiji in Avstriji, čeprav centralni banki teh dveh držav uradno še nista določili menjalnega tečaja, ker je šlo za začasen denar, pa so ga sprejemali v menjalnicah in trgovinah ob meji.

Zavest o tem kakšen čas smo doživeli pred 30-imi leti bo še prišla za nami, naša generacija je razumela, da je prišel čas, ko bi lahko sanje o svoji državi uresničili, v intervjuju poudari prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji. Že od Sama naprej smo živeli z državotvorno zavestjo, tudi Prešeren se spominja tistih časov, ampak ne leta 1848, ne 1918, ne 1941 ali ali 1945 ni bilo izpolnjenih političnih pogojev za to. To pot pa je z zmago Demosa tista linija, ki je zmagala na volitvah z državotvorno idejo, imela v rokah zakonodajno in izvršilno oblast. Če smo lahko veseli ob Rogljiču, Pogačarju, Dončiču, se moramo veseliti tudi vrednot slovenske osamosvojitve, izpostavlja naš sogovornik.

Drugi oktobrski vikend je zaznamovalo pestro notranjepolitično dogajanje na kongresu Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je prineslo nova razmerja moči v Demosovi vladi in parlamentu. Skupina »liberalnih« politikov SDZ je namreč po uspešni osamosvojitvi opuščala nacionalno paradigmo, jo označevala kot »neproduktivno« in prihajala v spor z večinskim »narodnim« delom SDZ. Pojavljale so se tudi oznake, da gre znotraj SDZ za razcep med manjšinskimi t. i. »modernisti« in večinskimi »tradicionalisti«. Na tleh nekdanje Jugoslavije se je vojna medtem nadaljevala, množica beguncev je preplavila Belo krajino, številni svetovni politiki pa so nasedali Miloševićevim obljubam in lažem. Jugoslovanska armada (JA) je medtem neuspešno »lovila« zadnji rok za umik iz Slovenije.

V Cankarjevem domu se je 12. oktobra 1991 začel tretji predčasni kongres Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je že na samem začetku kongresa pokazal notranjo neenotnost stranke. Dotedanji predsednik SDZ dr. Dimitrij Rupel je stranko označil kot sredinsko in zavrnil njeno usmeritev v desno, ker da bi s tem dopustil razmah levice, predvsem njenega radikalnega komunističnega dela. Opozoril je na nesoglasja med izvršilnim odborom in svetom stranke, ki ga je vodil tedanji obrambni minister Janez Janša.

Petek, 11. oktobra 1991, je bil predvsem v znamenju dobrih novic na zunanjepolitičnem področju. Zunanjepolitični uspehi so bili predmet tiskovne konference predsednika Kučana v Cankarjevem domu in seje parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Slovenija se je kot »vzorna učenka« poslavljala od evropskih opazovalcev. A slon v sobi je bil omenjeni petek sobotni kongres Slovenske demokratične zveze, kjer so se obetali veliki premiki.

»Zdravstvo ni tik pred zlomom in ne visi na nitki, ampak je že zlomljeno in nitka je že pretrgana,« je bilo med drugim mogoče slišati na protestnem shodu zdravstvenih delavcev pred slovenskim parlamentom, shodu, ki je naznanil začetek splošne stavke v zdravstvu in socialnem skrbstvu, ter protestu, ki naj bi zaposlenim v tej dejavnosti jamčila primerne plače. Splošna stavka se je začela že ob 7. uri zjutraj. Pred skupščino se je zbralo okoli 8000 stavkajočih, ki so svoje nezadovoljstvo nad razmerami v slovenskem zdravstvu očitali ne le vladi, temveč tudi poslancem. Tudi v Mariboru je stavkalo nekaj več kot 4000 ljudi »v belem«. Odločili so se za milejšo obliko stavke, v kateri je z manjšimi omejitvami delo redno potekalo, svoj protest pa so izrazili s protestnimi zbori po oddelkih in z udeležbo na protestnem shodu v Ljubljani.

Devetega oktobra je Slovenija z menjavo denarja simbolno pretrgala eno najpomembnejših vezi z Jugoslavijo. Čeprav je bila nova valuta formalno uvedena 7. oktobra, se je zamenjava dinarjev z boni začela vršiti šele dva dni kasneje. Uvedbo tolarja po koncu brionskega moratorija lahko označimo za zgodbo o uspehu, saj je tolar hitro vzpostavil zaupanje ljudi, prav tako pa je postavil dober temelj za tržno usmeritev slovenskega gospodarstva. Slovenski model je kasneje neposredno prevzela Estonija, določene rešitve so kopirali tudi v drugih državah Vzhodne Evrope.

Po treh mesecih se je končal moratorij za osamosvojitvene ukrepe, ki so ga morale slovenske oblasti sprejeti julija na Brionih. V začasni obliki bonov je bil uveden slovenski tolar, na mejah pa je nastopila slovenska carinska služba.

Opolnoči se je iztekel trimesečni moratorij, ki je bil določen Sloveniji z Brionsko deklaracijo. To je pomenilo, da je Slovenija z naslednjim dnem nadaljevala proces osamosvajanja.

Prva vlada Republike Slovenije je v odločilnih dneh pokazala izredno učinkovitost. Tik pred iztekom trimesečnega moratorija na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov je v nedeljo, 6. oktobra 1991, sprejela dva pomembna predloga zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in o uporabi denarne enote Republike Slovenije ter ju naslednji dan poslala v obravnavo in sprejetje v parlament. Predloga je pripravila Banka Slovenije, usklajena pa sta bila s finančnim ministrstvom in z vladno službo za zakonodajo.

Po razpadu Jugoslavije se je pred očmi javnosti razgalila vsa beda komunističnega režima, ki je za seboj pustil nedelujoče politične institucije, uničene armadne objekte in nestabilne sosedske odnose. Italijanska javnost se je upirala armadnemu prečkanju italijanskega ozemlja, v Prlekiji pa je dr. Andrej Capuder izrazil skrb pred barbarskim dogajanjem ob naši južni meji.

Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je odšel v Prago, kjer se je srečal z najvišjimi predstavniki države. Bistvo obiska je bilo priznanje Slovenije. Sestal se je Svet Predsedstva RS za varstvo ustavne ureditve, ki je ugotovil, da je kljub vsem napetostim na Balkanu varnostni položaj v Sloveniji obvladljiv. Čeprav je bil v Haagu podpisan sporazum o mirnem reševanju krize, so se spopadi na Hrvaškem nadaljevali.

Nekaj dni pred koncem moratorija sta slovenska vlada in predsedstvo na vse države sveta in na mnoge mednarodne institucije naslovila posebno spomenico, s katero sta jih spomnila, da se trimesečni moratorij o zamrznitvi izpolnjevanja deklaracije o neodvisnosti izteka in da so odločitve slovenskega parlamenta, sprejete 25. junija, znova veljavne.

Odštevanje pred potekom trimesečnega moratorija na izvajanje osamosvojitvenih korakov, ki ga je zapovedovala Brionska deklaracija, je na dan angelov varuhov leta 1991 doseglo enega od vrhuncev. Parlament je na skupni seji vseh zborov razpravljal o nadaljevanju osamosvojitvenega procesa in sprejel pomembne smernice zanj. Nekako najbolj zaposlen je bil ta dan zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je govoril pred parlamentarci, skušal Američanu Warrnu Zimmermannu dopovedati, da Jugoslavije ni več, in se popoldne odpravil v Francijo na obisk k Françoisu Mitterandu. Srečanje v Elizejski palači je prineslo pravi preboj.

Bilanca ob končevanju brionskega moratorija je bila za slovensko osamosvojitveno politiko sorazmerno ugodna. Republika Slovenija je skorajda že prevzela vso učinkovito oblast na svojem ozemlju, v celoti je nadzorovala državne meje, imela lastne oborožene sile, urejeno varstvo manjšin in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin vseh oseb na njenem ozemlju ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno s slovensko ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, predvsem pa je imela za seboj soglasno plebiscitarno odločitev brez formalnega oporekanja mednarodne skupnosti.

Pred 420 leti, 19. oktobra 1601, je bil na Dunaju skupaj z nekaj soobsojenci usmrčen Jurij Paradeiser. Plemiča iz ugledne koroške rodbine so obsodili zaradi izdaje, saj je leto prej po daljšem obleganju Turkom predal strateško pomembno obmejno trdnjavo Kaniža, v kateri je poveljeval. Precej manj od usodne dvoletne kaniške epizode je poznano Paradeiserjevo službovanje v obmorskem Senju. Januarja 1596 je kot senjski kapetan na Kranjsko poslal dve zanimivi svarili pred napadom Turkov, tako imenovana turška glasa, ki ju predstavljamo v nadaljevanju.

30. septembra 1991, sedem dni pred iztekom moratorija na izvajanje osamosvojitvenih korakov, je slovensko predsedstvo samozavestno napovedovalo polno samostojnost. V vladi so menili, da je treba pospešiti sprejemanje nove ustave. Zahodna Evropa se ni mogla odločiti za napotitev mirovnih čet na Hrvaško, na Delovem političnem barometru pa v primerjavi s prejšnjim mesecem ni bilo večjih sprememb.

Založba Družina in Muzej novejše zgodovine Slovenije sta 23. septembra predstavila posebno izdajo revije SLO časi kraji ljudje, ki je obenem katalog razstave Republika Slovenija 30 let v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Na »Slomškovo nedeljo« so v Mariboru pripravili veliko versko in kulturno slovesnost. V parku pred stolnico je predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan odkril kip škofa Antona Martina Slomška in imel ob tem slavnostni govor. Kip je blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger, mariborska županja Magdalena Tovornik pa je poudarila, da je bila po skoraj 130 letih popravljena krivica in izpolnjena dolžnost do tako zaslužne osebnosti.

Z Gorazdom Pučnikom smo se v letu, ko Slovenija praznuje svoj 30. rojstni dan pogovarjali o očetu slovenske državnosti, njegovem očetu Jožetu Pučniku. Z nami je delil spomine iz otroštva in nam zaupal, kakšen človek je bil Jože Pučnik v krogu svoje družine, človek, kakršnega kamere niso pokazale.