V Sloveniji so se odštevali dnevi do izteka brionskega moratorija. Vladni delegaciji Slovenije in Hrvaške sta se dogovorili, kako bosta delovali po njegovem izteku. Na Hrvaškem je kljub premirju divjala vojna, številni vojni begunci so našli zatočišče v Sloveniji. Na gradu Bogenšperk je nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil kapelo, v Mariboru so se pripravljali na nedeljsko odkritje spomenika Antona Martina Slomška. Spremenjen odnos do preteklosti je v družbi odpiral nova vprašanja glede sedanjosti in prihodnosti. Vprašanje kako naprej, je razdvajalo Slovensko demokratično zvezo (SDZ), kjer so na seji sveta stranke sprejeli odločitev o bolj konservativni – desni usmeritvi.

Slovenija se je pospešeno pripravljala na konec moratorija (7. oktobra 1991), ki je začel veljati s podpisom Brionske deklaracije in je za tri mesece zamrznil osamosvojitvene aktivnosti. Eden od korakov do polne samostojnosti je bila tudi uvedba lastne valute, zato je uvedbo tako imenovanega slovenskega dinarja napovedal podpredsednik vlade dr. Andrej Ocvirk.
Medtem ko so se slovenski in hrvaški pisatelji s skupno izjavo v Cankarjevem domu v Ljubljani zavzeli za konec uničevanja stvarne in kulturne dediščine na Hrvaškem, se je na mednarodnem političnem parketu bil boj za interpretacijo, ali je za nastale razmere v Jugoslaviji bolj kriva hrvaška ali srbska stran.

V Haagu so se pod vodstvom lorda Petra Carringtona nadaljevali pogovori političnih predstavnikov republik nekdanje Jugoslavije. Zasedanja se je udeležil slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je izrazil zadovoljstvo, da se je »konferenca vendarle premaknila v pravo smer«. Predsedujočega konferenci so zanimali slovenski koraki po izteku moratorija, o katerih je v Portorožu zbranim menedžerjem govoril tudi predsednik Milan Kučan. V domačem parlamentu pa je predsednik vlade Lojze Peterle pred potjo v Švico pojasnjeval slovensko pomoč napadeni Hrvaški, dr. Dušan Plut in dr. Zdenko Roter pa sta v Metliki povedala, da Slovenija nima želje po popravkih južne meje.

Slovenski obrambni sistem in njegovi vodje, predvsem ministra Janša in Bavčar, pa tudi predsednik vlade Peterle, se je v začetku leta 1991 znašel pred težkim odločitvami. Čeprav je grozila vojna, so bila obrambnemu ministrstvu namenjena pičla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti za nabavo orožja.

V Ljubljani so se sestali najvišji predstavniki Republike Slovenije in sprejeli sklepe po izteku moratorija. Na Hrvaškem se po razglašenem premirju vrača življenje v vsakdanje tirnice. Kosovski parlament je sprejel resolucijo o neodvisnosti Kosova. Varnostni svet OZN je na jesenskem zasedanju pripravljal osnutek resolucije o prepovedi prodaje orožja Jugoslaviji. Republiška komisija za varstvo okolja in naravne dediščine je zavrnila projekt izgradnje terminala za utekočinjeni plin na Debelem rtiču.

Petnajst dni pred iztekom trimesečnega roka, v katerem je Republika Slovenija v skladu z Brionsko deklaracijo zamrznila uresničevanje osamosvojitvene zakonodaje in deklaracije o neodvisnosti, so se prizadevanja za priznanje samostojnosti Slovenije v mednarodni skupnosti nadaljevala, tudi na strani katoliške cerkve. Razprava o vnovični postavitvi kapelice Marije Snežne na Kredarici pa je pokazala, da glede odnosa države do versko-kulturne dediščine kljub začetkom demokratizacije ostajajo različna stališča.

Alfred Brežnik - Fredi, elektroinženir, podjetnik in dolgoletni generalni častni konzul Republike Slovenije v Novem Južnem Walesu v Avstraliji že vse življenje z vso požrtvovalnostjo in predanostjo deluje v prid slovenstva in domovine. V Avstralijo se je preselil leta 1959. Skupaj z drugimi rojaki v Avstraliji je bil še posebej aktiven v času osamosvojitve. Že pred osamosvojitvijo Slovenije je vodil intenzivne pogovore z avstralskimi politiki za priznanje Slovenije, Avstralija je tudi po njegovi zaslugi januarja 1992 kot prva čezmorska država priznala Slovenijo kot samostojno državo.

Papež Janez Pavel II je med nedeljsko mašo in pridigo pozval h končanju vojne na Hrvaškem, ki se je zelo zaostrovala. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel se je vrnil z »balkanske turneje« in predlagal, da pohitimo z osamosvajanjem. V Lovrencu na Pohorju pa je bila slovesnost ob 900-letnici prve omembe kraja, ki so jo zaznamovali obisk visokih gostov, blagoslovitev prenovljene cerkve in nagovor predsednika Milana Kučana.

Vojna na Hrvaškem je negativno vplivala na povezave Slovenije z mednarodnim prostorom, saj ta septembra 1991 več dni ni mogla vzpostaviti telefonskih zvez z vzhodno Evropo, ZDA in Južno Ameriko. Vse telefonske povezave so potekale prek Beograda, zato se je začela Slovenija pospešeno preusmerjati na centralo na Dunaju. Zvezne oblasti so Slovenijo prav tako želele onemogočiti na gospodarskem področju.

Na dan sv. Evstahija leta 1991 je bilo v Linzu v Avstriji srečanje skupnosti Alpe–Jadran, ki je močno podprla osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Ante Marković je s predlogom o razrešitvi obrambnega ministra Veljka Kadijevića naletel na nerazumevanje pri svojih nekdanjih zaveznikih iz Srbije. Po besedah slovenskega notranjega ministra na nobenem mejnem prehodu v Sloveniji ni bilo več jugoslovanskih zastav.

V glavnem mestu nizozemske province Južna Holandija je potekala druga plenarna seja mirovne konference o Jugoslaviji. Udeležili so se je zunanji ministri novonastalih držav, preostalih jugoslovanskih republik in federacije. Sejo je vodil lord Peter Carrington, ki je udeležence tudi obvestil o pogovorih v nekdanji Jugoslaviji.

Slovesno odprtje mednarodnega avtocestnega mejnega prehoda Šentilj. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je na povabilo bolgarskega zunanjega ministra obiskal Bolgarijo, kjer se je srečal z najvišjim političnim vrhom in dobil zagotovilo Bolgarije za priznanje Slovenije. Predsednik predsedstva Milan Kučan in član predsedstva Ciril Zlobec sta bila na uradnem obisku v Trstu. Predsednik deželne vlade Furlanije – Julijske krajine Adriano Biasutti je poudaril, da je politika deželne vlade že od razglasitve samostojnosti Slovenije naklonjena neodvisni Sloveniji.

Evropska skupnost je razpravljala o pošiljanju mirovnih sil na Hrvaško, omenjalo se je celo 30.000 vojakov, vendar pa naj bi bili oboroženi zgolj za samoobrambo in v podporo opazovalcem. Lord Carrington, predsedujoči evropske konference o Jugoslaviji, se je v Igalu sestal s Franjem Tuđmanom in Slobodanom Miloševičem ter zveznim obrambnim ministrom Kadijevićem. Dogovorili naj bi se za takojšnjo ustavitev sovražnosti in umik vseh oboroženih skupin.

V Ljubljani sta prvič zasedali tako 21-članska medstrankarska komisija kot 7-članska komisija Zbora združenega dela in strokovnjakov. Obe sta imeli na dnevnem redu pripravo slovenske privatizacijske zakonodaje. Že na zunaj se je tako pokazalo veliko razhajanje o tem vprašanju, ki je dolge mesece zaposlovalo parlament in vlado ter prispevalo k razhodu vladne koalicije DEMOS.
V Slovenijo so prvič dospeli na obisk in izpopolnjevanje materinščine maturanti Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Argentine, ki so tako uvedli niz vsakoletnih obiskov skupine RAST (Roj abiturientov srednješolskega tečaja).

Ob koncu dvodnevnega sestanka v Benetkah sta italijanski in nemški zunanji minister predlagala umik jugoslovanske armade (JA) iz Hrvaške, kjer se je vojna zaostrovala in vedno bolj zaposlovala evropsko politiko. Neposredne posledice je na tretjo septembrsko nedeljo zaradi zaprtja zračnega prostora čutila tudi Slovenija. Naša diplomacija je medtem krepila prizadevanja za mednarodno priznanje in čimprejšnji odmik od kaotičnega Balkana. Doma je bilo slišati veliko kritik Demosove vlade na nedeljskem pikniku »prenoviteljev«, kjer so nekdanji komunistični veljaki izražali zaskrbljenost zaradi sprememb lastninske zakonodaje, ki bi lahko ogrozila stare gospodarske monopole.

»Težko se je pogovarjati, medtem ko še divjajo boji«. S temi besedami je dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve Republike Slovenije, povzel dogajanje na mirovni konferenci o Jugoslaviji in nadaljeval, da »se je težko pogovarjati, medtem ko se na Hrvaškem dogajajo hude stvari. Vsi udeleženci so menili, da je prva naloga vzpostaviti mir na tem območju. Zato bo lord Carrington (predsedujoči konferenci) že v ponedeljek ali torek odpotoval tudi v Jugoslavijo in se tam pogovoril z obema protagonistoma dogodkov, Tuđmanom in Miloševićem, tako, da lahko nadaljevanje konference pričakujemo spet v četrtek. V ponedeljek in torek pa bosta tu začeli delati še dve skupini ekspertov«.

Na Hrvaškem so potekali boji za nastanek velike Srbije. Hkrati je bila v Haagu mirovna konferenca o Jugoslaviji. Zaradi stopnjevanja vojnega nasilja je bilo vse več pomislekov o smiselnosti takšnih pogajanj. Prav zaradi srbske agresije na Hrvaškem, je bila Evropa čedalje bolj pripravljena priznati Slovenijo in Hrvaško. Slovenski predstavniki so zato iz tujine prinašali dokaj optimistična sporočila. Obrambni minister je dokazoval, da je za Slovenijo vojna nevarnost mnogo manjša kot pred nekaj tedni. Gospodarska zbornica Slovenije pa je opozarjala na gospodarsko vojno.

Slovenija se je na praznik Marijinega imena, ko je Jan Sobieski leta 1683 pregnal Osmane izpred Dunaja, že ukvarjala v glavnem s svojo notranjo ureditvijo oziroma s ključno privatizacijsko zakonodajo. Glede slednje soglasja ni bilo niti znotraj Demosa. Na širšem jugoslovanskem prizorišču je odmeval zlasti ukaz nominalnega šefa države Mesića 11. septembra o umiku jugoslovanske vojske v vojašnice, na katerega se je armadni vrh kajpak požvižgal.

V skupščini so poslanci obravnavali lastninsko zakonodajo, o njej je spregovoril tudi svetovalec vlade za to področje dr. Jeffrey Sachs. Zunanji minister je odgovoril na očitke dvanajsterice, da Slovenija krši Brionski sporazum, predvsem glede režima na slovenskih mejah. V javnosti je potekala tudi razprava o finančni podpori, ki so jo za svoje delovanje prejemali dnevniki Slovenec, Delo, Večer in Dnevnik.

10. septembra leta 1991 je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije v Ljubljani organizirala demonstracije proti lastninskim zakonom, ki jih je predlagala vlada. Po mnenju organizatorjev bi bilo treba zakone o lastninskem preoblikovanju podjetij, zadrugah in denacionalizaciji odločno zavrniti oziroma jih vrniti v fazo osnutka. Sprejetje teh zakonov naj bi »oškodovalo delavce, ki so desetletja trdo delali, zdaj pa jim je hotela oblast vzeti podjetja«. Z demonstracijami in zavajajočimi izjavami so izvajali močan pritisk na oblast ter vplivali na javno mnenje.