Pred osemdesetimi leti, natančneje 22. julija 1941, malo pred osmo uro zjutraj je na cesti Tacen–Šmartno odjeknil en sam strel. Strel, katerega odmev je bil slišen tudi desetletje kasneje, ko je postal strel za oboroženo vstajo slovenskega naroda. V Arhivu Republike Slovenije hranimo kazensko ovadbo Komandanta varnostne policije in varnostne službe na zasedenem ozemlju Koroške in Gorenjske zoper osumljena dva mladeniča, ki naj bi s strelom iz grmovja s kolesa 'sklatila' Franca Žnidaršiča, tolmača pri nemškem orožništvu.

Peti dan vojne za obrambo slovenske suverenosti, 1. julija, je JA poskušala izvesti preboje svojih obkoljenih enot. V ta namen je na bojišča dovažala nove enote, zlorabljala uporabo vojaških helikopterjev z oznako Rdečega križa v vojaške namene in grozila s sabotažami. Kljub temu oziroma prav zato pa je po drugi strani utrpela množične predaje, prebege in pobege iz svojih enot. Slovenske oborožene sile so uspešno onemogočale horizontalne manevre nasprotnika, nadaljevale blokado vojašnic JA ter v bojih osvojile vse več mejnih prehodov.

Tega dne so se po vsem slovenskem ozemlju oglasili protiletalski alarmi, prebivalci pa so bili evakuirani v zaklonišča. Potekala je dodatna mobilizacija v Teritorialno obrambo. JA je načrtovala obsežnejšo vojaško operacijo v Sloveniji, zato je dodatno dopolnjevala svoje enote. Slovenske oborožene sile so preprečevale nadaljnji prodor obkoljenih kolon JA, ki je postajala vedno bolj agresivna in nepredvidljiva. Ljubljano je obiskal predsednik zvezne vlade Marković skupaj z nekaterimi generali JA, ki so delovali vedno bolj neodvisno od zveznih organov. Slovenija je zahtevala prekinitev bojev in umik enot JA v vojašnice, nasprotna stran pa je vztrajala pri izpustitvi ujetnikov in deblokadi vojašnic.

Sobota, 29. junija 1991, je bila polna pomembnega in zelo kompleksnega dogajanja. Slovenija se je že tretji dan branila pred agresijo jugoslovanske armade. Strategija obrambe, ki jo je obrambni minister Janez Janša začel oblikovati že aprila ter jo nato nadgrajeval in usklajeval z notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem, koordinacijsko skupino ter vrhom političnega vodstva, se je že v prvih dneh vojne izkazala za uspešno. Koordinacija slovenske politike, vojske, policije, civilne obrambe, civilne zaščite, medijskega informiranja in oskrbe je dobro potekala in tako se je tega dne zvrstilo veliko pomembnih sočasnih aktivnosti, med drugim pogajanja za premirje, medijska propaganda, oborožen boj, diplomatske aktivnosti, iskanje politične enotnosti itd. Slovenija je bila na vojaški konflikt pripravljena.

Slovenija je z ukazom za ofenzivo prevzela pobudo v spopadih. JA je ob slutnji poraza, saj so ji slovenske sile do tedaj uspešno blokirale številne oklepne kolone, odgovorila z uporabo letalskih sil na letališču Brnik in v spopadu pri Trebnjem. Raketirali in bombardirali so položaje TO in kolono civilnih vozil na Medvedjeku, televizijske in radijske oddajnike, Šentilj, karavanški predor.

V zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 sta dve dodatni oklepni enoti s hrvaškega ozemlja krenili proti letališču Brnik, slovensko-italijanski in slovensko-avstrijski meji. Poveljnik 5. korpusa JLA Konrad Kolšek je poslal predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu ultimat, v katerem je grozil Sloveniji ter zahteval predajo. Napadalci na samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo so načrtovali zasedbo strateških položajev, zaporo meje, odstranitev slovenske vlade in vzpostavitev marionetnega režima. Istega dne zvečer je bil sestreljen vodilni helikopter Mil Mi-8 med poskusom raketiranja in desantiranja na 510. učni center TO na Igu. Kmalu po prvi sestrelitvi helikopterja JLA je bil v Rožni dolini v Ljubljani med preletavanjem sedežev republiških organov sestreljen še drugi.

26. junija se je pričel že kar nekaj časa pričakovani formalni pričetek napada jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) odlok uveljaviti s silo.

Sanje, prizadevanja, gibanja, tabori, deklaracije in manifestacije številnih posameznikov, skupin, generacij ter rodov tisočletnega slovenskega naroda so se združile v en sam dan in postavile mejnik zgodovine, ki je zaobjel razsežnosti edinstvenega in neponovljivega dogodka. Slovenija je 25. junija 1991 postala samostojna in neodvisna država! Prelomni dogodki, ki so s tvorci slovenske politične pomladi pred tremi leti začeli tlakovati pot v samostojnost, so ta dan dobili konkretno ime v državi Sloveniji!

Milan Mikl je bil v času osamosvajanja strojevodja na železnici. Z nami je delil spomine na čas vojne za samostojno Slovenijo, ko so bili železničarji za boljše življenje pripravljeni tvegati vse.

Slovenska skupščina je s 176 glasovi za, 26 vzdržanimi in 7 proti, izglasovala 100. amandma k slovenski ustavi, ki je določil slovensko zastavo in grb. Medtem je še tekla razprava o ustavnem aktu in ustavnem zakonu za izvedbo akta o samostojnosti, ki bi morali biti sprejeti 25. junija pred osamosvojitveno slovesnostjo.

V Sloveniji so se sešli predstavniki parlamentarnih strank, da dokončno uskladijo besedila osamosvojitvenih dokumentov. Na posvetu v Vinici so se dogovarjali predstavniki Slovenije in Hrvaške o medsebojnih odnosih po osamosvojitvi obeh republik. V Luksemburgu je potekalo zasedanje evropske dvanajsterice, na katerem so sprejeli odločitev, da ne bodo podprli Slovenije in Hrvaške, če se ti dve republiki enostransko odločita zapustiti jugoslovansko federacijo.

Vsako leto od leta 1991 poteka natečaj nacionalnega tekmovanja v programu Moje podjetje pod okriljem Ja Europe, ki dijakom, starim med 15 in 18 let, ponuja priložnost, da se naučijo, kako premakniti poslovno idejo iz koncepta v realnost in iz lastne izkušnje odkriti delovanje podjetja in trga.

Prvi dan zadnjega predosamosvojitvenega vikenda je potekalo srečanje slovenskega in hrvaškega vodstva v Zagrebu. V Sloveniji je poskušal za dvig temperature poskrbeti Dragiša Marojević, ki je kot samozvani vitez Neslovencev v republiki organiziral nekaj izjemno slabo obiskanih protestnih shodov.

Odbor Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami v okviru Planinske zveze Slovenije deluje že dlje časa. Na izlete se podajajo v lepem številu in redno organizirajo izobraževanja za strokovne delavce, imajo pa tudi šest delovnih skupin.

Odvetnik Drago Štoka je bil zmeraj prepričan in nesebičen zagovornik demokracije in političnega pluralizma. Neprenehoma se je bojeval za pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji in si prizadeval za avtonomno politično nastopanje, ki presega ideološke razlike. V njegovih nastopih, spisih in knjigah sta vedno v ospredju oseba in dialoški odnos do bližnjega, še posebno, če nima enakih prepričanj. Z iskrivim sogovornikom smo se pogovarjali tudi o spominih na osamosvojitveno vojno v Sloveniji.

Medtem ko je slovenska vlada na tiskovni konferenci pred domačimi in tujimi novinarji napovedala uro najpomembnejšega dejanja slovenske osamosvojitve, je zvezna jugoslovanska oblast, opogumljena z ameriškimi zahtevami po celovitosti Jugoslavije, zagrozila, da bo z vsemi zakonitimi sredstvi preprečila spreminjanje zunanjih in notranjih meja države.

Nekaj dni pred osamosvojitvijo je prišlo do krhkega premirja med zvezno in slovensko vlado glede plačevanja carin, Slovenija je na južni meji gradila mejne prehode, Avstrijci pa so se vojaško pripravljali na morebitne težave na meji. Tudi usoda slovenskih državnih simbolov je bila zaradi nasprotovanja opozicije še vedno nejasna.

Medtem ko se je slovenska vlada z velikimi napori posvečala vsemu potrebnemu za skorajšnjo osamosvojitev, so se v Beogradu sestali Franjo Tuđman, Ante Marković, Milan Kučan, Janez Drnovšek in Stipe Mesić, da bi razpravljali o razmerah v Jugoslaviji.

Mednarodni parket je bil razgret glede dogajanja v Jugoslaviji. Tako je evropska dvanajsterica v Luksemburgu razpravljala o Jugoslaviji ter premaknila morebitno objavo deklaracije na prihajajočem srečanju v Berlinu, kjer so se sestale države članice Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Obenem pa so se v Sloveniji nadaljevale širne priprave na osamosvojitev.

V že nekajmesečni t. i. carinski vojni, ki se je zaostrila v zadnjih dneh, je 17. junija nastalo nekakšno premirje. Direktor Zvezne carinske uprave Radoslav Sekulić je še dan prej trdil, da bodo slovenske carinike zamenjali z zveznimi, če slovenska vlada ne bo nemudoma prepustila carin Beogradu. V ponedeljek je nato sicer prišel v Ljubljano na čelu manjše delegacije, a se je po dvournih pogovorih hitro zadovoljil s predajo odgovornosti za dogovor na republiško in zvezno vlado, ki naj bi se o carinah pogovarjali v sredo (19. 6. 1991).