Razglasitev neodvisne slovenske in hrvaške države se je bližala, svarila in pritiski tako Evropske skupnosti kot Združenih držav pa so se množili. Italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je ponavljal zahtevo, ki je bila zaradi razmer v Srbiji neuresničljiva, prava »kvadratura kroga«: dogovor o enotni in demokratični Jugoslaviji. »Prenovljeni« slovenski, hrvaški in bosanski komunisti so snovali novo Jugoslavijo.

Slovenska in hrvaška delegacija na najvišji ravni predsednikov republik, vlad in parlamentov sta se dogovorili, da bosta obe hkrati razglasili osamosvojitev. Slovenska in zvezna carinska uprava pa sta bili v psihološki carinski vojni in utrjevali vsak svoj položaj. Stranka demokratične prenove (SDP) oziroma prenovljeni komunisti so zahtevali odstop Peterletove vlade. O ceni slovenskega osamosvajanja v gospodarstvu pa sta za javnost govorila ekonomista Mencinger in Sočan.

Dva dni po neuspešnem obisku delegacije zvezne jugoslovanske vlade v Ljubljani je morala Slovenija pokazati, kako resno misli z osamosvojitvijo, ob spopadanju s posledicami novega carinskega odloka jugoslovanskih oblasti. V Ljubljani je prišlo do velikih delavskih demonstracij, na katerih je bila zlasti neprijazno sprejeta ministrica za delo. Poveljnik mariborskega korpusa jugoslovanske vojske pa je svojim ljudem prepovedal zapuščanje vojašnice.

Jugoslovanska vlada (Zvezni izvršni svet ali ZIS) je slovensko obvestila, da bo pričela uveljavljati odlok o plačevanju carine. Slovenska carina je namreč po 23. 12. 1990 prenehala plačevati dajatve Zvezni carinski upravi.

Zaradi bližnjega zasedanja Sveta ES, ki je vztrajal pri jugoslovanski celovitosti in ji zagotavljal denarno pomoč, in zaradi obljub Mednarodnega denarnega sklada o pomoči Jugoslaviji je predsednik zvezne vlade Ante Marković prepričeval slovensko politiko, naj se »vrne k reformam in odpove enostranskim rešitvam«. Njegove predloge je del slovenske opozicije vzel zelo zares, kar se je pokazalo v naslednjih dneh. Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel pa sta tega dne dobila jasno podporo Svetega sedeža, ki je poudarjal pravico narodov do samoodločbe, papež pa je Slovencem podelil apostolski blagoslov.

Ustavna komisija je obravnavala predlog besedila Ustave RS in stoto dopolnilo k slovenski ustavi. Predsednik Kučan in zunanji minister Rupel sta se v Rimu srečala s predsednikom italijanske republike Cossigo in zunanjim ministrom De Michelisom. Na političnem parketu so se vodstva političnih strank negativno odzivala na predlog programa osamosvojitvene slovesnosti. V Kumanovu umre med služenjem vojaškega roka v JLA Peter Hribernik, po uradni razlagi zaradi prometne nesreče. Na TV Beograd je ameriški veleposlanik v SFRJ Zimmermann izjavil, da ZDA ne bodo priznale samostojnosti Slovenije in Hrvaške.

Na tridnevni obisk v Rim sta odšla predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, kjer sta se sestala z najvišjimi predstavniki italijanske države in papežem Janezom Pavlom II. Slovenski član predsedstva Jugoslavije dr. Janez Drnovšek je sodeloval na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (The World Economic Forum – WEF). Svet Demosa je priporočil svojim članom, naj se vzdržijo medsebojnih sporov. Na konferenci Evropskega gibanja v Londonu pa je bilo slišati o možnostih posega zahodnoevropskih sil na območje Jugoslavije, če bi bila pri reševanju njenih težav ogrožena evropska varnost.

Druga junijska nedelja je bila v Sloveniji eden mirnejših dni v sicer zelo pestrem in napetem mesecu. Člani slovenske vlade so na večerni seji razpravljali o aktivnostih za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih ter jih nato uskladili in podprli. Potrebnega je bilo veliko poguma, modrosti in požrtvovalnosti, da so kljub grožnjam jugoslovanske armade, očitnemu nepoznavanju in nerazumevanju notranjih jugoslovanskih razmer v mednarodni skupnosti ter kritikam opozicije in medijev ohranili trdnost in odločenost izpeljati tvegani projekt osamosvojitve do konca.

NATO je v teh dneh v Köbenhavnu razpravljal o jugoslovanski krizi. Predsednik vlade Lojze Peterle se je kljub vsemu dogajanju na domačem parketu trudil utrditi slovensko osamosvojitev v mednarodnem prostoru z obiskom v Rimu. Čedalje bolj sta se začeli kazati raznolikost in pluralnost domačega političnega in družbenega prostora.

Še vedno je močno odmeval udarni neposredni nastop finančnega ministra Dušana Šešoka v skupščini. Premier Lojze Peterle je na radiu odgovoril na kritike, tudi tiste znotraj Demosa. Na dnevnem redu je bilo tudi občutljivo vprašanje nove slovenske zastave.

Šestega junija je potekalo na vseh ravneh precej pomembnih političnih srečanj. V Sarajevu so predsedniki jugoslovanskih republik tekli zadnji krog pogajanj o preureditvi Jugoslavije, v Beogradu se je sestalo zvezno predsedstvo, v Ljubljani pa je vlada želela omiliti odmevne izjave finančnega ministra.

Slovenski parlament je 5. junija sprejel sveženj osamosvojitvenih zakonov, ki so predstavljali temelj za novonastajajočo državo. Veljati so začeli dvajset dni pozneje, to je 25. junija, na dan slovenske osamosvojitve.

Nekaj tednov pred načrtovanim dnem osamosvojitve Slovenije, ko so bile v Demosovi vladi vse moči uprte v čim boljšo pripravo na to dejanje, so se pri nekaterih vodilnih slovenskih politikih še vedno pojavljale skušnjave, da bi za Slovenijo izbrali drugačno pot, kot je bila določena s plebiscitom. Janez Drnovšek, slovenski predstavnik v predsedstvu SFRJ, je tako 4. junija 1991 podprl predlog Bosne in Hercegovine ter Makedonije o t. i. Zvezi jugoslovanskih držav ter s tem vnesel nepotrebno vznemirjenje v že tako napet predosamosvojitveni politični prostor. Tudi nekateri novinarji in politični komentatorji v tem obdobju niso prizanašali s kritiko tistim, ki so nosili največjo odgovornost v pripravah na osamosvojitev.

V parlamentu so nadaljevali razpravo o zadnjem svežnju osamosvojitvene zakonodaje, ki so jo začeli že teden poprej, a do epiloga poslanci še vedno niso prišli. Najbolj burne razprave sta sprožila zakon o državljanstvu in zakon o reorganizaciji državne uprave.

V nedeljo so bile oči javnosti usmerjene na obe slovesnosti, ki sta potekali na Igu in v Pekrah, kjer je kljub nasprotovanju vedno bolj agresivne jugoslovanske armade prišlo do slovenske prisege prve generacije nabornikov slovenske vojske. Skozi karavanški predor pa je zjutraj istega dne stekel ves promet.

Pedro Opeka se je rodil leta 1948 v Buenos Airesu staršem slovenskega rodu. Družina je zapustila Slovenijo po tragičnih dogodkih ob koncu druge svetovne vojne. Kot misijonar že dolga leta deluje na Madagaskarju, kjer pomaga najrevnejšim že 32 let. Njegovo poslanstvo je ljubezen in sočutje. Predsednik vlade Janez Janša je v imenu slovenske države Pedra Opeko in njegovo humanitarno organizacijo Akamasoa, ki deluje v predmestju Antananariva na Madagaskarju, predlagal za Nobelovo nagrado za mir.

Konec tedna, ko je prisegla prva generacija vojakov Teritorialne obrambe Republike Slovenije, se je začel s soboto, 1. junija, ki je bila z dogodki manj nabita. Jugoslovanska vojska je še vedno zahtevala izročitev štirih oklepnih transporterjev iz mariborske tovarne TAM. Na delovnem posvetu so se zbrali socialisti, ki se jim je zdelo, da vpliv desnega pola v slovenski politiki narašča. V jugoslovanskem okviru je bilo spet napeto na Hrvaškem.

Urad za prošnje in pritožbe Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije je julija 1963, na podlagi prejete vloge »zaskrbljenega« državljana, v kateri je izražena skrb nad učinkovitostjo oziroma povečanjem korupcijskega tveganja v javni upravi zaradi zaposlitve zakoncev v isti organizacijski enoti in potreba po pravni regulaciji omenjene problematike, Republiškemu sekretariatu za proračun in občo upravo Socialistične republike Slovenije naročil preverbo navedb in izrek o dotični zadevi. Birokracija se je zavrtela in prišla do – birokratskih sklepov.

Na zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga opozicija ni udeležila, so govorili predstavniki vseh Demosovih strank. Njegov predsednik dr. Jože Pučnik je poudaril, da smo Slovenci miroljuben narod in da ne zahtevamo ničesar, kar nam ne bi že tako ali tako pripadalo po vseh človeških in božjih zapovedih ter nadaljeval »da le sebični interesi Beograda in nekaterih drugih stojijo na poti naše osamosvojitve«.

Teden dni po pekrskih dogodkih je bilo stanje videti mirnejše, čeprav je bilo politično vrenje po republikah očitno. Armada je dvigovala bojno pripravljenost. Slovenske obrambne sile so se pripravljale na zavarovanje osamosvojitvenih ukrepov. Hrvaška je stopila na pot osamosvojitve s svojimi petimi točkami hrvaškega sabora. Obenem pa je slovenski parlament nadaljeval odprto sejo z razpravo o osamosvojitvenih zakonih. Mednarodna skupnost pa je vedno bolj enakovredno obravnavala predstavnike republik in zvezne oblasti, kar je bilo najbolj očitno pri pogovorih pri Delorsu in Santerju.