Na dogodkov poln sobotni dan sta nastopila predsednik zvezne vlade Ante Marković v Makarski in predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan v Kopru. V Ljubljani pa je zasedal pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, ki se ga je udeležilo okoli 200 laikov, duhovnikov in redovnic.

Črnogorska vlada je zavrnila slovensko resolucijo o sporazumni razdružitvi. Hkrati se je končalo večdnevno zasedanje srbskega parlamenta. Vedno bolj jasno je postajalo, da so obmejni spori in vojaški posegi neizogibni, saj so poslanci zanikali meje s Hrvaško in opozarjali na domnevno nasilje nad Srbi na Hrvaškem. Obenem pa je JA nadaljevala s krepitvijo bojne pripravljenosti. V Sloveniji pa je začela delo komisija za novi slovenski grb, ki je imela kar 22 članov z različnih področij družbenega življenja.

Slovenska vlada je v skladu z obveznostmi iz zakona o plebiscitu v skupščino poslala predloge osamosvojitvenih zakonov, s katerimi je želela Slovenija prevzeti več pristojnosti federacije in utrditi glavna področja svoje državnosti.

Slovenski parlament je tega dne sprejemal za osamosvojitev nujne zakone in obvestil zvezno skupščino o zadnjem možnem datumu osamosvojitve. Zvezno predsedstvo je medtem razpravljalo o uvedbi izrednih razmer, obrambni minister Janez Janša pa upal, da se to ne bo zgodilo, saj slovenska vojska še ni bila pripravljena na poseg JA. Tujina je čedalje pozorneje spremljala dogajanje v državi.

Spopade med Hrvati in Srbi, ki so se v nazorni slikovni obliki pojavili tudi v množičnih občilih, so prvič začeli opisovati z izrazom državljanska vojna. Zaradi ultimata vojaškega vrha predsedstvu Jugoslavije so zaskrbljenost nad dokončno eksplozijo balkanskega soda smodnika izražali tudi v Sloveniji.

Na prvi majski ponedeljek se je s smrtjo prvega vojaka jugoslovanske vojske v okviru razpadanja federacije v Splitu nadaljevalo dramatično zaostrovanje razmer na Hrvaškem. V senco je potisnilo vse druge dogodke, tudi pisanje nove slovenske ustave.

Zaradi vse hujših napetosti in spopadov med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, ki bi lahko pripeljali do državljanske vojne, je papež Janez Pavel II. pozval sprte strani k prenehanju spopadov. Pri nas je začel veljati Zakon o vojaški dolžnosti in tako je bila Slovenija še korak bližje na poti k osamosvojitvi.

Na današnji dan leta 1991 je Demosova vlada obravnavala in sprejela kar devet predlogov zakonov, ki so bili ključnega pomena za osamosvojitev Slovenije. To je vključevalo zakone, ki so vzpostavili temelje prihodnje slovenske monetarne politike (npr. Zakon o Narodni banki Slovenije, Zakon o bankah in hranilnicah, Zakon o deviznem poslovanju), pa tudi zakone o državljanstvu, o tujcih, o potnih listinah, o prehajanju državne meje in njenem varovanju. Slovenska skupščina je te zakone skupaj z amandmaji sprejela v začetku junija, veljati pa so začeli z razglasitvijo neodvisnosti in samostojnosti Slovenije.

Na današnji dan leta 1991 je odmeval poboj hrvaških policistov v Borovem selu v bližini Vukovarja. Po drugi svetovni vojni je bilo to največje prelivanje krvi v etničnih spopadih na jugoslovanskih tleh. Slovenska vlada je z zaskrbljenostjo spremljala dogajanje v sosednji republiki, izrazila pa je tudi skrb za svoje državljane, ki so bili na služenju vojaškega roka in bi morali proti svoji volji sodelovati v dejavnostih enot JLA na Hrvaškem.

Maj se je kljub prazničnemu vzdušju začel vse prej kot mirno. Zaznamovali so ga vse ostrejši odnosi med Hrvaško in Srbijo, ki so vidno preraščali v odkrit vojaški spopad. Ob tem se je zaostroval tudi položaj Slovenije. Novinar Borut Meško je v časopisu Slovenska država ob tem zapisal: »Če nas bodo držali v tem jugoslovanskem »prisilnem jopiču«, se lahko zgodi, da bomo tako ali drugače obsojeni na asimilacijo in eksodus. Slovensko nacionalno vprašanje moramo zato v čim večji meri internacionalizirati … Bolj kot kdajkoli potrebujemo v Sloveniji podporo v tujini in zamejstvu živečih Slovencev, njihove apele in interpelacije pri zahodnih vladah. Imamo možnost, da ustanovimo lastno državo, saj takšne priložnosti Slovenci bržkone ne bomo imeli nikoli več.«

Slovenski narod je 28. 4. 1875 objavil notico z naslovom »Umor«, v kateri je svaril ljudi pred prenočevanjem pri »usmiljenih ljudeh« in poročal o umoru krošnjarja, ki je po Koroškem potoval in prodajal »rezilno blago«. Sprva osumljeni krčmar Primož Mešnak se je čutil oškodovanega in je tožil odgovornega urednika Slovenskega naroda Josipa Jurčiča. Sodišče je Jurčiča oprostilo, tožnika pa glede odškodninskega zahtevka napotilo na civilno tožbo. Iz sodnega spisa predstavljamo nekaj zanimivejših dokumentov.

Mediji so poročali, da je prvi maj, medtem ko je Slovenija v procesu demokratizacije in priprav na osamosvojitev, izgubil precej političnega naboja. Ljudje so lepo vreme in prost dan izkoristili za delo na polju in v gozdu.

Zaradi naglega zaostrovanja političnih razmer v Jugoslaviji se je zdela mirna rešitev konflikta vedno manj uresničljiva. Osamosvojitvena vlada se je zato pripravljala na najslabše scenarije, obenem pa se je spoprijemala z velikimi političnimi in ideološkimi razhajanji Demosove koalicije in tudi znotraj nekaterih koalicijskih strank, zlasti intelektualno močne SDZ.

Slovenija se je pripravljala na zaostrovanje odnosov na vojaškem področju, zato je obrambni minister Janez Janša izdal odredbo o pripravi in izvedbi poskusnega usposabljanja vojakov v učnih centrih, načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe (RŠ TO) Janez Slapar pa je izdal odredbo o varovanju učnih centrov na Igu in v Pekrah. Delegaciji zvezne in slovenske vlade sta sestanek v Ljubljani namenili bolj kot vsebinskim pogovorom o sodelovanju medsebojnemu informiranju in dogovarjanju o sobivanju v prehodnem obdobju do dejanske uresničitve slovenske osamosvojitve. Peterle je Markovića prepričeval, naj ZIS slovensko odločitev upošteva že zdaj in ne čaka na konec junija.

Zadnja aprilska nedelja leta 1991 je pomenila nekakšen preobrat tako v slovenskem kot jugoslovanskem okviru. Na Brdu pri Kranju so se v tajnosti zbrali predsedniki Demosovih strank in se lotili zamud pri osamosvojitvenem procesu. Dogajanje v Kijevu v kninski občini pa je končalo skoraj mesec dni nekakšnega zatišja na Hrvaškem.

Sedemindvajsetega aprila 1991 smo zaznamovali obletnico, ki je zaradi obujanja nekaterih globoko usidranih ran razdvojila narod v na videz močnem združevalnem procesu slovenskega osamosvajanja. Predsednik vlade Lojze Peterle, ki se proslave ni udeležil, se je v Parizu dogovoril za študijski obisk slovenske skupščine.

Položaj v Jugoslaviji se je konec aprila 1991 vse bolj zaostroval, še zlasti na Hrvaškem, v zveznem zboru jugoslovanske skupščine pa je srbsko-črnogorska koalicija izglasovala zakon o vojaški obveznosti, ki je posegal v slovensko zakonodajo.

Markovo leta 1991 je bilo pestro. Po seji vlade je imel krstni nastop novi republiški sekretar oziroma minister za informiranje, v parlamentu pa je bilo živahno v družbenopolitičnem zboru. V Beogradu je bil govor predsednika zveznega predsedstva Borisava Jovića nekakšen vrhunec in zaključek aprilskega zatišja pred burjo.

Na današnji dan sta odmevala predvsem parlamentarna razprava o osamosvojitvi in sprejetje strategije zunanje politike. Sprejetje ni minilo brez dolge in vroče razprave v parlamentu zaradi številnih pripomb k predlagani strategiji. Glavna razhajanja so bila o morebitni prihodnji nevtralnosti Slovenije. V tem času se je v Parizu mudila vladna delegacija, ki je opravila serijo pogovorov s številnimi predstavniki francoskega političnega in gospodarskega življenja z namenom pojasnitve slovenskih načrtov in razmer v Jugoslaviji.

Tistega dne je slovensko predsedstvo razpravljalo o zunanjepolitični strategiji in odmevih na napovedano praznovanje 27. aprila, ki je razdvajalo slovensko javnost. Demosova koalicija pa se je soočala z vprašanjem glede konkretnih osamosvojitvenih ukrepov in napovedanih kadrovskih sprememb.