Razstava »Štipendijske ustanove v gradivu Arhiva Republike Slovenije do razpada Avstro-Ogrske leta 1918« odstira pogled v bogato arhivsko gradivo, ki ga o štipendijskih ustanovah v svojih fondih in zbirkah hrani Arhiv Republike Slovenije.

Na novinarski konferenci v Arhivu Republike Slovenije smo 3. julija 2020 javnosti predstavili konserviranje in restavriranje rokopisne knjige iz Škofič na avstrijskem Koroškem. Dragocen rokopis iz začetka 19. stoletja, ki je del avstrijske in slovenske kulturne dediščine, hrani Škofijski arhiv v Celovcu. Konservatorsko-restavratorska dela je opravil Center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije.

Včasih na drevesih opazimo strukture podobne čarovniškim metlam. To so deformacije lesnih rastlin, kjer iz enega mesta poganja mnogo poganjkov. Metle niso tam zaradi čarovniške pozabljivosti, ampak nastanejo zaradi motenj v uravnavanju rastlinskih hormonov, ki jih lahko med drugim povzročijo različni rastlinam škodljivi organizmi. Eni od takšnih škodljivih organizmov so tudi fitoplazme. Kaj pa so fitoplazme?

Slovenske ulice nosijo v sebi vrsto zanimivih zgodb, ki so se začele pisati že davno. Preživele so stoletja, vojne, suše, ostre zime, politične režime … Znova smo jih obudili s kulturnimi prireditvami, novimi pozidavami, turističnimi ogledi, zasaditvami in preučevanji. Predstavljamo le nekaj od njih.

Ljudsko izročilo nam je ohranilo »učinkovito obrambo« pred raznimi nesrečami in med takimi »orožji« je bil tudi Kolemonov žegen. Izvirnik naj bi bil napisan v latinščini, razširil se je po nemškem prostoru, v prevodu in jezikovno prirejen pa z današnje avstrijske Koroške na celotno slovensko ozemlje. Gre za skupek zarotitvenih molitev, obrazcev, čarodejnih besed, vraž in napotkov, kako pridobiti naklonjenost nadnaravnih bitij, da se ljudem ne bi zgodile nesreče in bi bili uspešni pri pridobivanju zemeljskih dobrin.

Z Ivanom Cankarjem smo se v rubriki Arhivalija meseca doslej srečali že dvakrat: marca 2011 smo predstavili cenzorsko poročilo v zvezi z uprizoritvijo Cankarjevih Hlapcev, avgusta 2013 pa kazenski spis, ki je povzel, kako si je Cankar zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani leta 1913 prislužil teden dni ječe. Tokrat predstavljamo eno do njegovih muz, ki ji je na morda nekoliko banalni pisni podlagi (razglednici z motivom šentjakobske cerkve v Ljubljani) napisal izvirno posvetilo.

Številne vrste polžev veljajo za gospodarsko pomembne škodljivce v kmetijstvu in povzročajo škodo na različnih skupinah rastlin: zelenjadnicah, krmnih rastlinah, sadnem drevju, grmovnicah, cvetlicah in travnikih oziroma tratah, pa tudi na samoniklih rastlinah. Gospodarsko škodljivi so predvsem polži brez hišice in sicer predstavniki dveh družin: slinarji in lazarji. Že nekaj polžev na kvadratni meter lahko povsem uniči pridelek. Z objedanjem lahko močno poškodujejo rastline in jih tako spravijo v stres. Posledično so take rastline manj odporne in bolj dovzetne za bolezni ter slabše kljubujejo neugodnim vremenskim razmeram.

Čokolada je ena od tistih sladkarij, ki se jim ljudje najtežje upremo. Ponavadi ima vsakdo svojo, ki mu je najljubša. Nekaterim je všeč mlečna, spet drugim čim temnejša čokolada, nekaterim samo bela ali tista s celimi lešniki, figami, marcipanom ... Kako sploh bi človek lahko nehal jesti čokolado, če pa je toliko izbire?

Intervju: Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije

Rastline za razliko od ljudi nimajo želodca in prebavil. Kako torej predelajo hrano? Rekli boste: »Ampak rastline izdelajo hrano same, v procesu fotosinteze!« Drži. Rastline same izdelujejo sladkorje, ki jih potrebujejo za svojo rast, tako da ob pomoči svetlobe izvajajo sklapljanje molekul ogljikovega dioksida v sladkorje. A sladkor je le vir ogljikovih hidratov. Rastlina pa potrebuje še vir dušika za proizvodnjo beljakovin ter vitamine in minerale za normalno rast in razvoj. Od kod torej pridejo vsa ostala hranila? Odgovor: iz tal.

Primarij dr. Mirko Černič se je na medicinskem področju uveljavil kot zdravnik - kirurg, organizator, znanstvenik, predavatelj in publicist. Njegov največji dosežek je bil zagotovo prvi namensko zgrajeni sanatorij v Mariboru, ki ga je sam načrtoval in financiral gradnjo. Od odprtja sanatorija je letos minilo 90 let.

Bojan Adamič je eden najbolj znanih slovenskih skladateljev na področju zabavne glasbe 20. stoletja. Bil pa je tudi velik ljubitelj fotografskega in filmskega ustvarjanja. V Arhivu RS že nekaj let hranimo več kot 60 njegovih filmov, pred kratkim pa je Adamičeva hčerka Alenka arhivu podarila še 1559 diapozitivov z različno tematiko. Glede na količino in odličnost smo se odločili, da bodo diapozitivi uvrščeni v posebno zbirko, nekaj primerkov Adamičeve fotografske ustvarjalnosti pa predstavljamo kot arhivalijo meseca.

Arhivsko gradivo zaradi svoje neprecenljive vrednosti obravnavamo kot kulturni spomenik. Njegova podoba se je skozi čas spreminjala in je vedno odraz časa in družbe, v kateri nastaja. Danes se zaradi uporabe IKT vse pogosteje soočamo z najrazličnejšimi pojavnimi oblikami digitalnega ali elektronskega arhivskega gradiva (eAG). Slednje nastane pri delovanju ustvarjalcev javnega arhivskega gradiva. Iz celote dokumentarnega gradiva, ki pri njihovem delovanju nastaja, se odbere s pomočjo sodelovanja med javnimi arhivi in ustvarjalci arhivskega gradiva. V okviru projekta e-ARH.si razvijamo nekatere ključne rešitve, ki so namenjene ustvarjalcem arhivskega gradiva. Naš namen je, da bi obvladovali tveganja v življenjskem ciklu dokumenta od njegovega nastanka do predaje pristojnim arhivom. V ta namen smo pripravili nabor ključnih rešitev, namenjenih ustvarjalcem arhivskega gradiva.

Omogočanje dostopa do arhivskega gradiva predstavlja eno izmed ključnih aktivnosti slovenske javne arhivske službe. V okviru projekta e-ARH.si smo se tako resno lotili izziva digitalizacije arhivskih čitalniških postopkov oz. vzpostavitve Virtualne arhivske čitalnice (VAČ), ki bo uporabnikom olajšala stik z arhivsko kulturno dediščino.

Prošnja mestnega arhivarja Vladislava Fabjančiča, naslovljena na ljubljanskega župana Vladimirja Ravniharja septembra 1935, je zanimiva v dveh ozirih. Najprej je to zgodba njegovega službovanja – sam jo poimenuje zadeva mestnega arhivarja, ki daleč presega usodo običajnega mestnega uradnika. Spopadanje s težavami vse od nastopa leta 1923, zlasti pa mučni zapleti po letu 1933, narekujejo izrazito oseben ton zapisa, ki je bralcu privlačen, hkrati pa sili h kritičnemu pretresu zapisanega.

Setev dobrega, zdravega semena je najučinkovitejši in najcenejši ukrep za uspešno pridelovanje kmetijskih rastlin. Ljudje so se že v davni preteklosti zavedali dragocenosti semen, zato so za setev odbrali najboljše pridelano seme. S to tematiko je povezanih kar nekaj slovenskih pregovorov, na primer: Kakršna setev, takšna žetev. Kakršno seme seješ, tako žito boš žel.

Gozdovi pokrivajo tretjino površine Zemlje. V Evropi je Slovenija ena izmed najbolj gozdnatih držav. Skoraj 60 % površine države pokriva gozd, kar nas uvršča na tretje mesto po gozdnatosti v Evropski uniji. Gozdovi imajo pomembno vlogo, saj ščitijo vodne vire, čistijo zrak, varujejo tla pred erozijskimi procesi, so sestavni del krajine, nudijo okolje za rekreacijo in sprostitev, so življenjsko okolje različnim živalskim, rastlinskim in drugim vrstam in nenazadnje so gozdovi tudi vir zaslužka. Gozdovi so prepoznani kot eden ključnih blažilcev podnebnih sprememb.

Z mednarodno trgovino in migracijami ljudi k nam vse pogosteje prihajajo organizmi z drugih koncev sveta. Nekateri med njimi se na novih območjih lahko ustalijo in v novem okolju začnejo povzročati škodo, tudi na rastlinah. Med takimi tujerodnimi organizmi je veliko hroščev, ki na nova območja pridejo z živimi lesnatimi rastlinami, lesom in izdelki iz lesa.

Poraz je navadno težko sprejeti. Tako v Evropi kot Aziji mnogi vojaki iz vrst premaganih vojská niso takoj sprejeli dejstva o koncu druge svetovne vojne. Prve mesece in celo leta je bilo kar nekaj takšnih posameznikov, pa tudi enot, ki so bodisi z gverilskimi napadi ali zgolj s skrivanjem vodili svoje »zasebne« vojne še dolgo po formalnem koncu sovražnosti. Med najbolj znane take primere sodijo japonski častniki in vojaki; zadnji med njimi so se v jugovzhodni Aziji predali leta 1974. Nekdanji domobranec Janez Rus se je skrival še nekaj let dlje.