Za tri milijarde tolarjev se je ob koncu leta povečal slovenski državni proračun, oziroma kot so uradno poimenovali, uskladitev postavk v bilanci prihodkov in odhodkov v proračunu za leto 1991. Predsednik vlade Lojze Peterle pa je ob tem izjavil, da je bilo to mogoče zaradi deviznih rezerv, ki jih je oblikovala vlada, in zato to ne bo vplivalo na rast inflacije, ki je bila v decembru 15-odstotna. Zaradi dobrih gospodarskih gibanj pa so se napovedi zanjo za januar 1992 gibale pod 10 odstotki. Ena milijarda tako povečanih sredstev v proračunu je bila namenjena zdravstvu, druga sredstva pa za uskladitev plač in pokrivanje nastalih izgub.

Prvo praznovanje božiča v samostojni Sloveniji je minilo mirno, v pričakovanju mednarodnega priznanja, a tudi v zaskrbljenosti zaradi vojne na Balkanu. V Sloveniji je bilo več kot 23.000 beguncev. To je bil drugi božič, ki se je po več desetletjih obhajal kot dela prost dan, in prvi božič v samostojni Sloveniji. Ljudje so nestrpno pričakovali mednarodno priznanje mlade države, saj je bil kot ključni dan napovedan 15. januar 1992.

Komentator v časniku Slovenec je zapisal, da se je s sprejemom ustave končal proces temeljne slovenske pravne podobe, da je s tem postala varuhinja pravic in svoboščin državljanov ter branilka demokracije in pluralizma skupaj z duhovno in gmotno blaginjo. Mariborski Večer je sprejetje ustave pospremil z besedami, da gre za veliki finale in darilo Sloveniji. Časopis Delo je govoril o tem, da se je končala doba velikih tem in se začenja boj za volivce, časopis Dnevnik pa, da so z ustavo zakoličena nova, trdnejša razmerja in z njimi streznitev.

S 179 glasovi za je republiška skupščina 23. decembra 1991, na prvo obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije, sprejela novo ustavo. S tem je država dobila najpomembnejši akt za konstituiranje svoje državnosti, s čimer se je odpravila tudi velika ustavna in splošna zakonska nepreglednost.

V teh dneh se je praznovala prva obletnica plebiscita in prizadevanja za priznanje Slovenije so rojevala sadove. Obenem se je na današnji dan začela razprava skupščine o novi slovenski ustavi. Tako naj bi po dobrem letu dni, odkar je bil določen osnutek ustave, opravili zadnje dejanje oblikovanja nove ustanovne ureditve.

Naslov tega prispevka bi lahko uporabili za oba najpomembnejša dogodka sobote, 21. decembra leta 1991. V Sloveniji je bil to ustanovni kongres Demokratske stranke, ki je za predsednika izvolil notranjega ministra Igorja Bavčarja. Zunaj Slovenije je bila to razširitev trinajst dni prej ustanovljene Skupnosti neodvisnih držav in sprejem njenega ustanovnega protokola v Alma-Ati, tedanjem glavnem mestu Kazahstana.

V petek, 20. decembra 1991, se je nadaljevalo zasedanje vseh treh zborov slovenskega parlamenta, na katerem so po štirih dneh maratonskega zasedanja sprejeli predloge štirih zakonov, ki pa zaradi neusklajenosti med zbori še vedno niso stopili v veljavo. Zbori so bili nesklepčni, zato ni bilo znano, kdaj bo parlament nadaljeval s sprejemanjem teh točk, saj je bilo določeno, da bodo na ponedeljkovi seji zborov sprejemali besedilo slovenske ustave. Dr. France Bučar, predsednik slovenskega parlamenta, je s pismom nagovoril poslance vseh treh zborov in jih pozval, naj se zagotovo udeležijo ponedeljkovega zasedanja parlamenta, kjer bodo sprejemali besedilo predloga nove slovenske ustave in zakon o njeni izvedbi.

Mednarodno priznanje Slovenije se je izkazalo kot osnovni pogoj za vključevanje v različne mednarodne organizacije, vzpostavljanje gospodarskih stikov ter končanje sankcij, uperjenih zoper republike razpadle Jugoslavije. Slovenska diplomacija je za dosego tega cilja zastavila vse sile. V notranji politiki pa je tega dne ustavna komisija dosegla soglasje glede spornega 55. člena; vprašanje splava se je hitro izkazalo kot zelo učinkovita metoda za mobilizacijo volilnega telesa.

Po sklepu članic ES v Bruslju, da naj bi vse jugoslovanske republike, ki si želijo mednarodno priznanje, do 23. decembra skupnosti oddale svojo prošnjo, je v Ljubljano prispela okrožnica s pojasnili, kaj mora vsebovati.

Države članice ES so sklenile, da bodo 15. januarja 1992 priznale vse jugoslovanske republike, ki to želijo. Slovenija je to sprejela z velikim veseljem in olajšanjem tudi zato, ker je Evropa ostala enotna. Srbija pa je bila šokirana, saj je pričakovala, da bo rezultat zasedanja njej v korist, za obstoj Jugoslavije in v škodo tistih, ki jo rušijo.

ZDA, ki so sprva prepustile reševanje jugoslovanske krize Evropi, so v zadnjem času skoraj panično pritiskale na Nemčijo, naj priznanja ne izvede, ker naj bi to povzročilo še močnejši izbruh spopadov na Hrvaškem, v resnici pa so se bale velike in močne Nemčije s prevelikim vplivom. Na domačem prizorišču so se zvrstili številni dogodki, ki so skoraj vsi prinašali negativna sporočila (vmes tudi kritična nastopa dveh ministrov o lastni vladi), večinoma so bili vsi povezani z gospodarskimi temami. Od redkih pozitivnih novic je izstopala odločitev o povišanju pokojnin za 16,9 odstotka.

Priznanje Slovenije in Hrvaške je postalo težaven diplomatski gordijski vozel, velikanska mednarodna težava in kamen spotike, na katerem sta se preizkušali trdnost in enotnost evropske politike. Tudi svetovna diplomacija se je ukvarjala z vprašanjem, kaj sledi po nemškem priznanju neodvisnosti Slovenije in Hrvaške.

Na drugo adventno soboto leta 1991 je slovenska javnost pogledovala proti mednarodnim odločevalcem, ki so še naprej mleli, ali vendarle priznati slovensko neodvisnost že kmalu. Doma so potekala pomembna srečanja strank Demosove koalicije. Kopica optimističnih izjav ni mogla prikriti nervoze zaradi pokanja na volitvah leta 1990 zmagovite povezave.

Generalni sekretar OZN Perez De Cuellar je v poročilu Varnostnemu svetu v zvezi s krizo v Jugoslaviji zapisal, da na ozemlje Jugoslavije še ni bilo mogoče poslati modrih čelad, saj ni bilo spoštovano premirje, pa tudi za priznanje Slovenije in Hrvaške še ni bil primeren čas, saj bi to lahko krizo še bolj zaostrilo.

Na današnji dan pred 30 leti je Ukrajina priznala državno neodvisnost Slovenije in izrazila željo po vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Že dan prej je tudi Državni zbor Republike Slovenije priznal neodvisnost Ukrajine. Medsebojno priznanje je bilo tako dejanje solidarnosti med dvema mladima državama, ki sta ujeli pravi trenutek in sta se osamosvojili ob zlomu komunizma in začetkih demokratizacije.

Spori v vladni koaliciji Demos so se še zaostrili. Predstavniki Socialdemokratske zveze Slovenije, Slovenske ljudske stranke, Zelenih Slovenije in Liberalne stranke so skupno s predsednikom vlade, krščanskim demokratom Peterletom, potrdili privrženost Demosu, zavrnili kritike zunanjega ministra Rupla o »desni grožnji« in njegove predloge o sredinski koaliciji. Spomnimo, da je že maja 1992 nastopila nova vlada pod vodstvom Janeza Drnovška iz Liberalne demokracije Slovenije, v njej pa so bile tudi tri bivše članice Demosove vlade.

Na zboru stranke SDZ je bil uvodni govornik dr. Rupel, ki je razložil svoje videnje razvoja slovenske politike. V Maastrichtu so voditelji držav dvanajsterice razpravljali o preoblikovanju ES v gospodarsko, denarno in politično zvezo.

Po enem mesecu premora se je v Haagu nadaljevala mirovna konferenca o Jugoslaviji, ki so se je pod predsedovanjem lorda Carringtona prvič udeležili samo predsedniki šestih nekdanjih jugoslovanskih republik, med njimi tudi Milan Kučan.

Arbitražna komisija je na zahtevo lorda Carringtona ocenila, da jugoslovanska federacija ne obstaja več. Kljub nasprotovanju uradnega Washingtona glede priznanja novih držav na jugoslovanskem pogorišču je evropska dvanajsterica pod nemškim vodstvom napovedala priznanje Slovenije in Hrvaške med skorajšnjim zasedanjem ministrskega sveta v Maastrichtu in božičem. Doma pa je mirno decembrsko nedeljo zmotilo razgrajanje italijanskih iredentistov v Kopru.

V Sloveniji sta bila čedalje bolj na prvem mestu gospodarski razvoj in delovanje bank. Tako je predsednik vlade Peterle sodeloval na okrogli mizi Manager kluba Otočec o lastninjenju podjetij. Hkrati so bile na naslovnicah afere s področja gospodarstva, na primer stečajno upraviteljstvo Elana in podobno. Delovanje in stabilnost bančnega sektorja sta bila pomembna skrb za novo državo, na kar kaže tudi obisk delegacije Banke Slovenije v ZDA.