Opis in biologija

Gliva Fusarium circinatum povzroča odmiranje borove skorje in smoljenje ter redko nastanek raka.

Okužba se širi z makrokonidiji oziroma z mikrokonidiji, ki jih prenašajo veter ali žuželke. Gliva okuži gostiteljsko drevo samo skozi rano, ne pa tudi skozi nepoškodovano skorjo. Žuželke imajo pri širjenju borovega smolastega raka dvojno vlogo: lahko prenašajo trose in povzročajo rane, skozi katere gliva lahko okuži drevo.

Najpogostejši prenašalci konidijev glive so žuželke (Pityophthorus spp., Ips spp., Conophthorus spp., Ernobius punctulatus, Rhyacionia spp., Pissodes nemorensis, Aphrophora canadensis).

Za uspešno okužbo je potrebna vlaga. Borov smolasti rak je pogostejši na lokacijah z večjo zračno vlažnostjo in višjimi temperaturami, kot je priobalna Kalifornija. Okuženi so lahko tudi storži in semena, poleg tega pa so trosi glive tudi na površini semena. 

Bolezenska znamenja

Pri starejših sejankah in presajenkah je značilno znamenje okužbe zadebeljeno dnišče stebelca, ki močno smoli, v skorji in kambiju so opazne temno rjave in s smolo prepojene nekroze, iglice venijo, rumenijo, rjavijo in odmirajo. Gliva lahko okuži tudi korenine, ko doseže koreninski vrat in ga obraste, se pojavijo bolezenska znamenja tudi na nadzemnem delu. Pri starejšem drevju se sušijo vrhovi vej, iglice venijo in postanejo klorotične, nato rdečerjave in se osipajo. Posamezni deli krošnje se sušijo in odmre lahko vrh drevesa. Pri močnejši okužbi, zlasti kadar je okužen spodnji del debla, lahko odmre celo drevo. Na debelejših vejah, predvsem pa na deblu, so plitve rakaste razjede in smola se obilno izceja. Če na okuženem delu debla ali veji odstranimo skorjo, opazimo značilno medeno rumeno obarvan in s smolo prepojen les. Močno okuženi storži imajo s smolo prepojene nekroze in so deformirani.
Obilno izcejanje smole iz okužene skorje debla in vej je najznačilnejše znamenje borovega smolastega raka in po tej značilnosti je bolezen dobila slovensko ime.

Gostiteljske rastline

Glavni gostiteljski rastlini sta bor (Pinus spp.) in navadna ameriška duglazija (Pseudotsuga menziesii). 

Duglazija je pomembna za prenos bolezni, vendar se na njej poškodbe ne pojavljajo.

Širjenje in poti prenosa

Trosi glive Fusarium circinatum se lokalno širijo z vetrom in prenašajo jih žuželke, vendar je na takšen način širjenje počasno.

Na daljše razdalje je prenos bolezni mogoč s transportom okuženega semena, sadik, lesa, zemlje, lubja in lesenega pakirnega materiala. Človek lahko bolezen prenese z okuženim orodjem, obleko ali obutvijo.

Geografska razširjenost

Gliva verjetno izvira iz Severne Amerike. Bolezen so prvič ugotovili leta 1946 v Severni Karolini v ZDA, nato v Kaliforniji (1986), na Japonskem (1990), v Južni Afriki (1994), Mehiki (1999) in Čilu (2001).

V Evropo je bila vnesena na začetku 21. stoletja. Leta 2005 so jo prvič zasledili v Španiji, kasneje pa še v Italiji, Franciji in na Portugalskem. V Italiji in Franciji so jo izkoreninili.