Kurjenje doma

Pri kurjenju naravnega lesa nastaja cela vrsta škodljivih snovi. Med njimi so: prašni delci, ogljikov monoksid (CO), nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC), težke kovine, policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH), med njimi tudi benzo(a)piren in obstojna organska onesnaževala (POPs), med njimi tudi dioksini. 

Z rednim vzdrževanjem in pravilno uporabo kurilnih naprav ter uporabo suhega lesa lahko izpuste prašnih delcev in drugih škodljivih snovi zmanjšate. 

Če kurite les, ki je dobro posušen, privarčujete gorivo in manj onesnažujete okolje. Kurite le zračno suh les, to je les z  vlažnostjo do 20 odstotkov. Vsebnost vlage lahko izmerite tudi sami z merilnikom vlage v lesu. Les skladiščite v zračnih in  pokritih skladovnicah, po možnosti na soncu. Priporočen čas sušenja je:

• 1 leto za drva iz topola in smreke,
• 1 do 2 leti za drva iz lipe, jelše in breze,
• 2 leti za drva iz bukve, jesena in sadnega drevja,
• 2 do 3 leta za drva iz hrasta.

Novejše kurilne naprave na lesno biomaso so bolj učinkovite, imajo manjšo porabo goriva in manj onesnažujejo zrak kot zastarele kurilne naprave. Na Eko skladu so na voljo subvencije za okolju prijazne naložbe v ogrevanje in prezračevanje.

Vožnja z avtomobilom

Kakovost zraka je odvisna tudi od odločitev in ravnanja posameznikov v prometu. Največ delcev, dušikovih oksidov (NOx) in rakotvornega onesnaževala benzo(a)piren prihaja iz izpuha vozil na dizelski pogon. Kadar je možno, zato namesto osebnega avtomobila raje uporabite javni potniški promet, kolo ali pojdite peš.

Kmetijstvo

Kmetijstvo pomembno prispeva h koncentracijam delcev PM₁₀, tako preko neposrednih emisij delcev kot tudi zaradi emisij amonijaka, ki je pomemben predhodnik sekundarnih delcev. Emisije metana iz kmetijstva pa prispevajo k nastanku prizemnega ozona.

Pri nepravilnem gnojenju so izpusti amonijaka v zrak zelo veliki. S tem v ozračje izhaja dušik, ki je dragoceno rastlinsko hranilo. Amonijak lahko povzroča kmetijstvu in okolju precej škode, saj v velikih koncentracijah škoduje zdravju in počutju ljudi ter domačih živali in je toksičen za rastline. V obliki soli se prenaša na velike razdalje in pomembno prispeva h kislemu dežju, povzroča pa tudi nastajanje delcev PM₁₀, zakisevanje zemlje in odlaganje dušika v naravne ekosisteme in s tem njihove spremembe (evtrofikacija).

Z dobro prakso pri kmetovanju in s pravilnim gnojenjem prispevate k zmanjšanju onesnaženosti zraka. Manjši izpusti amonijaka v zrak pa pomenijo tudi varčevanje pri nakupu dušikovih gnojil.

Kurjenje na prostem

Kurjenje na prostem obremenjuje zunanji zrak z visokimi emisijami delcev PM₁₀ in drugimi strupenimi snovmi. Pri zgorevanju izven naprav se tvorijo delci, ki so vidni kot dim, poleg njih pa še številne druge strupene snovi, kot na primer dioksini, rakotvorni benzen ter benzo(a)piren (BaP). Še posebej visoke emisije onesnaževal nastanejo takrat, ko snovi ne zgorevajo s plamenom, temveč tlijo.

• Ne kurite zelenega odreza in drugih vrtnih ostankov na prostem, še posebej ne vlažnega.
• Ne sežigajte žetvenih ostankov ter ne kurite na travnikih in gozdnih obronkih, ki niso bili pokošeni.
• Izjema je le sežig okuženih rastlin za zatiranje bolezni. 
• Pri kurjenju kresov bodite zmerni ali se jim raje odpovejte.

To velja tako za kurjenje odpadkov, ki je prepovedano, kot za v Sloveniji še precej razširjeno kurjenje zelenega odreza in drugih vrtnih ostankov. Tudi na travnikih in gozdnih obronkih, ki niso bili pokošeni, marsikdo spomladi zakuri suho travo. Včasih so zaradi kurjenja zadimljene cele doline in naselja.

Kurjenje v naravi in na kmetijskih površinah močno vpliva tudi na rastlinski in živalski svet požganih površin. Kurjenje žetvenih ostankov zmanjšuje biološko aktivnost tal. Za ohranjanje rodovitnosti tal in delovanje gozdnega ekosistema je koristno, da v gozdovih pustite zadostno količino odmrle lesne mase, vključno z debelejšimi drevesi, ki so pomembna za obstoj vitalnih populacij mnogih gozdnih živalskih vrst. Pašniki, gozdni obronki ter skupine drevja in grmovja sredi kmetijskih zemljišč so zavetišča za rastlinske in živalske vrste, ki smo jih pregnali iz gnojenih in obdelanih polj ter travnikov. Na pogoriščih vsako leto znova odženejo pionirske rastline, ki dobro prenašajo požig, bolj občutljivih in po navadi tudi redkih rastlin pa tu ne bomo našli.

Na kresu je prepovedano kurjenje odpadkov, kot so stare avtomobilske pnevmatike, obdelan les in odpadna embalaža. Če se kresovanju ne morete odpovedati, naj bo velikost kresov vsaj razumno velika. Les, ki se kuri na kresu, naj bo naraven in čim bolj suh, kresovi pa naj bodo dovolj oddaljeni od naselij.

Ognjemeti in druga pirotehnika

Koncentracije delcev PM₁₀ se v prazničnem času, predvsem v silvestrski noči se močno povišajo. Ob zelo mrzlem in stabilnem vremenu koncentracijo delcev v zraku povečajo predvsem izpusti ogrevanja stavb in prometa. Obremenjenost zraka z delci pa še poveča uporaba pirotehničnih sredstev. Odpovejte se ognjemetom in drugi zabavni pirotehniki. 

Posledica ognjemetov so zelo majhni škodljivi delci, veliki manj kot 1 mikron, ki lahko prodrejo globoko v pljuča in telo. Vsebujejo lahko kalij (K), stroncij (Sr), vanadij (V), titan (Ti), barij (Ba), baker (Cu), svinec (Pb), magnezij (Mg), aluminij (Al), antimon (Sb), žveplo (S), molibden (Mo), mangan (Mn), fosfor (P), cink (Zn), saje in tako naprej. Če ni padavin, lahko ti delci lebdijo v zraku več kot teden dni. Tudi ko se posedejo, jih lahko, če ni padavin, v ozračje ponovno dvigne cestni promet ali veter. Ko jih padavine sperejo iz ozračja in tal, onesnažijo površinske vode in podtalnico. Tu so problematični zlasti perklorati, ki so endokrini motilci hormonov.

Izpostavljenost onesnaževalom, ki jo povzroča ognjemet, lahko sproži težji astmatični napad, ki lahko pri občutljivejših skupinah bolnikov vodi tudi v smrt. Drobni delci, ki vsebujejo kovine, povzročajo vnetje dihalnih poti in pljuč tudi pri sicer zdravih ljudeh.

Vplivi onesnaženega zraka na zdravje

Brez kisika lahko človek zdrži brez posledic za zdravje le pet minut, zato je zelo pomembno, kakšen zrak dihamo. Onesnaženost zraka je prvi okoljski vzrok prezgodnje smrti v EU, saj zaradi onesnaženosti zraka umre desetkrat več ljudi kot v prometnih nesrečah.

Dolgoročna izpostavljenost onesnaženemu zraku lahko pripelje do škodljivih vplivov na zdravje, ki segajo od manjših vplivov na dihalni sistem do prezgodnje umrljivosti. Onesnažen zrak povzroča, ali poslabšuje srčno-žilne bolezni, obolenja dihal in raka. Po podatkih Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (angleško Organisation for Economic Co-operation and Development - OECD) bo onesnaženost zraka v mestih do leta 2050 postala glavni okoljski vzrok umrljivosti po vsem svetu, pred onesnaženo vodo in pomanjkanjem sanitarnih storitev. Onesnaženost zraka v Evropi že zdaj skrajšuje pričakovano življenjsko dobo za približno 8,6 meseca na prebivalca.

Onesnaževala zunanjega zraka

Kakovost zraka v Sloveniji se je v zadnjih desetletjih bistveno izboljšala, vendar je koncentracija nekaterih onesnaževal v zunanjem zraku še vedno visoka. Zrak je v Sloveniji onesnažen predvsem z delci in prizemnim ozonom.

Trdni delci PM₁₀ in PM_2,5

Delci PM₁₀ in PM_2,5 so mikroskopsko majhni drobci trdne ali tekoče snovi, ki so razpršeni v zraku. Delci med drugim vključujejo prah, dim, saje, delce iz obrabe pnevmatik ter cestišča, delce prsti. 

Delci PM₁₀ so delci z velikostjo od 0 do 10 mikrometra, delci PM_2,5 pa delci z velikostjo od 0 do 2,5 mikrometra. Učinek delcev na naše zdravje in okolje je odvisen od njihove velikosti in sestave. Manjši delci so zdravju bolj škodljivi.

Delci (PM₁₀, PM_2,5) se uvrščajo glede na izvor med:

• ­primarne delce (so posledica neposredne emisije prahu v zrak, na primer iz izpuha vozila pri izgorevanju dizelskega goriva, iz dimnika pri kurjenju lesa, premoga) in
• sekundarne delce,
  • ki nastajajo kot posledica kemijskih reakcij med predhodniki sekundarnih delcev, kot so: dušikovi oksidi (NOx), žveplov dioksid (SO₂), amonijak (NH₃) in nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC);
  • med sekundarne delce štejejo tudi delci, ki so se odložili na tla in se ponovno dvignejo v zrak, na primer kot posledica prometa ali vetra (resuspenzija delcev).

Na delce so lahko vezane številne škodljive in strupene snovi, kar je odvisno od vira delcev, na primer:

• težke kovine (kadmij, arzen, barij, svinec, cink, živo srebro, nikelj), takšni delci so bolj toksični in povzročijo močnejšo vnetno reakcijo v organizmu,
• policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH): nekateri od njih so rakotvorni in poškodujejo dedni material.

Do prekomerne onesnaženosti zraka z delci prihaja predvsem pozimi.

Prizemni ozon O₃

Ozon sestavljajo trije atomi kisika. V stratosferi, ki je višje ležeča plast ozračja, nas ozon ščiti pred nevarnim ultravijoličnim sevanjem sonca. V najnižji plasti ozračja, v troposferi, je ozon pomembno onesnaževalo (prizemni ozon), ki negativno vpliva na zdravje ljudi in škodi ekosistemom.

Ozon v prizemnih plasteh je posledica zapletenih kemijskih reakcij med predhodniki plinov, kot so dušikovi oksidi (NOx) in nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC) ob prisotnosti sončne energije (UV sevanja). Pri njegovem nastanku imata svojo vlogo tudi metan (CH₄) in ogljikov monooksid (CO).

Onesnaževalo prizemni ozon je močan in agresiven oksidant. Visoka koncentracija prizemnega ozona v zunanjem zraku lahko razjeda materiale, zgradbe in živo tkivo, škodi tudi rastlinam, posledica je manjši kmetijski pridelek in manjši prirast gozda.

Zrak je onesnažen s prizemnim ozonom predvsem poleti.