Upravičenci

Odškodnino lahko zahteva bodisi žrtev nasilnega naklepnega dejanja ali pa jo zahtevajo svojci te žrtve, če je ta zaradi posledic kaznivega dejanja umrla.

Nasilno naklepno dejanje je po zakonu dejanje z napadom na življenje in telo z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in dejanje, za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora.

Svojci žrtve so po zakonu posamezniki, ki jih je umrli preživljal ali jim je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, pripadala pravica od njega zahtevati preživljanje.

Pogoji za priznanje odškodnine

Odškodnina se prizna prosilcu, če je ugotovljeno, da:

• obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje,
• je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje je ta ob storitvi dejanja,
• je bilo dejanje zaznano ali naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje,
• na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku ni mogoče zahtevati povrnitve škode, bodisi zaradi ravnanja prosilca ob dejanju in po njem bodisi zaradi njegovega prispevka k nastanku škode,
• je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine,
• je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom,
• obstaja verjetnost, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo.

Postopek z zahtevo za odškodnino in roki

Zahtevo za uveljavljanje odškodnine najprej v upravnem postopku obravnava Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, o zahtevi pa nato odloča komisija na seji.

Vlagatelji s posebnim statusom (mladoletnik, invalid, žrtev nasilja v družini, žrtev neznanih storilcev) lahko zahtevo vložijo v največ šestih mesecih od dneva storitve kaznivega dejanja. Kadar vlagatelj zaradi telesnih poškodb ni zmožen vložiti zahteve v tem času, lahko zahtevo vloži še najpozneje v treh mesecih od dneva, ko ni več razlogov, zaradi katerih posameznik ni bil zmožen vložiti zahteve, vendar pa ne pozneje kot v petih letih od dneva storitve dejanja.

Drugi vlagatelji, ki so odškodnino že uveljavljali od storilca kaznivega dejanja v sodnem postopku, lahko zahtevo za (državno) odškodnino vložijo v največ treh mesecih, odkar so izvedeli, da je bila izvršba neuspešna ali da storilec nima premoženja za plačilo odškodnine.

Zahteva za uveljavljanje odškodnine in priloge

Zahteva mora biti vložena v pisni obliki, na predpisanem obrazcu  in v slovenskem jeziku.

 Zahtevi morajo biti priložene naslednje listine:

• dokazilo o državljanstvu,
• potrdilo policije o zaznavi ali naznanitvi ter obravnavi kaznivega dejanja,
• ustrezna zdravniška potrdila oziroma listine, ki izkazujejo, da je upravičenec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine,
• izjava upravičenca o uveljavljanju posameznih vrst škode, priznane s tem zakonom, iz drugih pravnih naslovov,
• druge listine, ki dokazujejo obstoj pogojev po tem zakonu in upravičenec z njimi razpolaga.

V primeru, ko prosilec zahteva odškodnino potem, ko je to že uveljavljal od storilca dejanja v sodnem postopku, mora priložiti tudi:

• izvod sodbe,
• izvod sklepa o izvršbi in dokazila, da izvršba ni bila uspešna, oziroma dokazila, da izvršba ni možna.

Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen overjen prevod.

Čezmejni primeri žrtev kaznivih dejanj

Žrtve kaznivih dejanj v Evropski uniji (EU) lahko prejmejo odškodnino za utrpele poškodbe oziroma škodo ne glede na to, kje v EU je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zakonodaja, ki velja znotraj EU, nalaga vsaki državi članici vzpostavitev državne sheme, ki žrtvam kaznivih dejanj zagotavlja pošteno in primerno odškodnino in da je odškodnina lahko dostopna ne glede na to, kje v EU oseba postane žrtev kaznivega dejanja. 

Ministrstvo za pravosodje v teh primerih:

• skrbi za sodelovanje in izmenjavo podatkov med organi – komisijo, policijo in pristojnimi organi drugih držav, ki so pristojni za izvajanje nalog v postopkih za uveljavljanje odškodnine, ter pomaga pri iskanju ustreznih rešitev za izvajanje določb tega zakona v čezmejnih primerih,
• daje prosilcem osnovne informacije o možnostih in pogojih za uveljavljanje odškodnine v drugih državah članicah EU,
• sprejema in posreduje zahteve prosilcev za odškodnino (pristojnemu organu druge države članice EU) v čezmejnih primerih.

Tuji čezmejni primer

Kot tuji čezmejni primer se obravnavajo okoliščine, ko gre za žrtev kaznivega dejanja s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kaznivo dejanje pa je storjeno v drugi državi članici Evropske unije in je za odločanje o pravici do odškodnine pristojen organ te države.

Zahtevo za odškodnino v tem primeru sprejme Ministrstvo za pravosodje, ki jo nato po predpisanem postopku pošlje pristojnemu organu države, od katere prosilec zahteva odškodnino. Ministrstvo za pravosodje je pristojno tudi za dajanje informacij o postopkih in pogojih za uveljavljanje odškodnine v drugih državah članicah EU.

Pri obravnavi tujega čezmejnega primera pristojni organ države članice EU odloča o odškodnini skladno s svojo državno zakonodajo, ki ureja odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, pri čemer pa pogoji za uveljavljanje odškodnine niso v vseh državah članicah EU enaki. Več informacij o ureditvah v drugih državah članicah EU je na voljo na Evropskem portalu e-pravosodje.

Domači čezmejni primer

V tem primeru ima žrtev kaznivega dejanja prebivališče v drugi državi članici EU, kaznivo dejanje pa je storjeno na ozemlju Republike Slovenije in je za odločanje o odškodnini pristojna Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Žrtev zahtevo vloži pri pristojnem organu v drugi državi članici EU, ki jo nato pošlje Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije, ki vodi postopek.

Verjetnost, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine

V Republiki Sloveniji je mogoče pravico do odškodnine uveljavljati bodisi na podlagi domneve, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine, bodisi na podlagi odločitve sodišča o priznanju odškodnine, če izvršba ni bila uspešna oziroma izvršba ni bila možna.

Da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine, se domneva, kadar:

• storilec ostane neznan v treh mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije ali če storilca ni mogoče preganjati,
• je upravičenec otrok oziroma v času storitve dejanja še ni dopolnil osemnajst let, invalid ali žrtev nasilja v družini,
• gre za domač čezmejni primer, torej denimo, da je žrtev državljan druge države članice EU.

V teh primerih prosilcu ni treba najprej uveljavljati premoženjskopravnega zahtevka ali vložiti odškodninske tožbe, temveč lahko takoj zahteva odškodnino. Ne glede na to prosilec lahko še vedno uveljavlja odškodnino v sodnem postopku.

V drugih primerih lahko prosilec uveljavlja odškodnino s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku ali s tožbo za odškodnino v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Če nato izvršba zoper storilca na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ni uspešna ali sploh ni mogoča, lahko prosilec tudi uveljavlja odškodnino.

Vrste škode

Prosilec lahko zahteva odškodnino za:

• telesne bolečine ali okvaro zdravja (od 50 do največ 10.000 evrov),
• duševne bolečine (do največ 10.000 evrov),
• odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (skupno največ 10.000 evrov),
• izgubljeno preživljanje (največ 20.000 evrov),
• stroške v zvezi z zdravljenjem,
• škodo za uničene medicinske pripomočke.

Stroški zaradi uveljavljanja odškodnine

Vlagateljem za vložitev vloge, dejanja in za izdajo odločbe v postopkih odločanja za uveljavljanje odškodnine ni treba plačati sodne takse ali podobnih stroškov.

Prav tako morebitni stroški za prevajanje in stroški za izvedence, ki sodelujejo v teh postopkih, bremenijo proračun Republike Slovenije.

Prosilcu se v primeru utemeljene zahteve vrnejo tisti stroški, ki jih je imel s storitvami, potrebnimi za ugotavljanje zdravstvenega stanja za uveljavljanje odškodnine (denimo potrdilo zdravnika).

Prosilcem se ne prizna povrnitev kakršnih koli odvetniških stroškov.

Kdo odloča o priznanju odškodnine?

O priznanju odškodnine odloča Komisija vlade za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, v kateri so naslednji člani: vrhovni ali višji sodnik, vrhovni ali višji državni tožilec, strokovnjak s področja medicine poškodb, strokovnjak s področja zdravstvenega varstva in zavarovanja, strokovnjak s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izplačilo priznane odškodnine

Izplačilo odškodnine je obvezno v tridesetih dneh od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je določena višina odškodnine. Pravnomočnost nastopi po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu in na podlagi izrecne zakonske določbe tudi po pisni ali ustni odpovedi pravici do vložitve tožbe v upravnem sporu. Če prosilec ne želi uveljavljati pravice do vložitve tožbe v upravnem sporu, se lahko v pisni zahtevi odpove pravici do vložitvi tožbe v upravnem sporu.

Prosilec, ki mu je priznana odškodnina, mora v pisni zahtevi za izplačilo Ministrstvu za pravosodje sporočiti številko bančnega računa, kamor bo nakazan znesek odškodnine, enotno matično številko (ali osebno identifikacijsko številko) in davčno številko imetnika računa.

Terjatve Republike Slovenije

Terjatve upravičenca (žrtve, ki je prejela državno odškodnino) proti storilcu nasilnega naklepnega dejanja preidejo na Republiko Slovenijo, in sicer le do višine odškodnine, priznane upravičencu. S tem vstopi Republika Slovenija v razmerju do storilca dejanja v položaj upravičenca kot upnika in lahko torej od storilca terja povrnitev sredstev, izplačanih upravičencu, žrtvi.

Republika Slovenija ima prav tako pravico od prosilca, upravičenca za odškodnino, zahtevati vrnitev sredstev, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, če se izkaže, da so bile pravice pridobljene na podlagi neresničnih podatkov oziroma če prosilec ni sporočil komisiji dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravic.