Potujoče knjižnice
Podobno kot drugje v Evropi so tudi v Sloveniji potujoče knjižnice dobro uveljavljena in sprejeta knjižnična storitev. Imamo 12 potujočih knjižnic. Največ jih vozi po primorskih cestah, kar pet (Koper, Nova Gorica, Ajdovščina, Postojna in Tolmin), drugje po Sloveniji jih imajo še: v Ljubljani, na Štajerskem (Maribor in Ptuj), Dolenjskem (Novo mesto), v Prekmurju (Murska Sobota), Tržiču in Kamniku ter Domžalah.
Slovenski bibliobusi obiskujejo 84 občin, tudi Slovence na Madžarskem, v Italiji in na Hrvaškem. Po slovenskih cestah dnevno vozijo več kot 70.000 enot knjižničnega gradiva. Ustavljajo se na več kot 700 postajališčih. Letno prevozijo čez 100.000 km. Slovenske potujoče knjižnice imajo več kot 16.500 članov, od tega je več kot polovica mladih. Letno jih obišče več kot 126.000 obiskovalcev, ki si izposodijo prek 730.000 enot knjižničnega gradiva. Vse to delo v celotni Sloveniji opravi 34 oseb (knjižničarjev in šoferjev). Slovenske potujoče knjižnice so za uporabnike brezplačne.
Začetki potujočih knjižnic
Prve potujoče knjižnice so bili koši, v katerih so ljudje po vaseh raznašali knjige. Čez čas so jih zamenjali kovčki, nato kolesa, prva prava potujoča knjižnica pa je na slovenske ceste zapeljala leta 1973 v Kopru, kjer so v teh 41 letih zamenjali že tri vozila. Naslednje leto sta se Kopru pridružili potujoči knjižnici v Ljubljani in Mariboru, zadnji pa je pred desetimi leti po vaseh zapeljal ptujski bibliobus. V tem času so tudi kartončke, kamor so knjižničarji včasih zapisovali izposojeno gradivo, zamenjali računalniki.
Zamisel o potujočem knjižničarstvu se je v koprski osrednji knjižnici porodila že kmalu po drugi svetovni vojni. Ljudem na podeželju so knjigo približevali s potujočimi kovčki, predhodniki današnjega potujočega knjižničarstva. Vaščani so knjige radi sprejemali, mreža krajev se je iz leta v leto širila in postopoma tlakovala pot prvemu slovenskemu bibliobusu, ki je med bralce koprskega podeželja krenil januarja leta 1973.