O zgodbi

Filmska zgodba spremlja popotovanje treh družabnikov različnih stanov: ljubljanskega študenta, jeseniškega železarja in kmeta, ki se iz Kranjske Gore, preko Vršiča, Prisojnika, Vodnikove koče in Kredarice odpravijo k vrhu Triglava – v kraljestvo Zlatoroga, kjer prvo noč preživijo v šotoru, naslednji dan se na poti srečajo s kosci, gozdarji in planšarji, noč pred končnim vzponom pa prebijejo v planšarski koči pri lepi pastirici Lizi. Vsako srečanje posname kamera, ki predstavi delo, ki ga ljudje v gorah opravljajo. Svojo hribolazniško dogodivščino, ki razkriva številne lepote slovenskih gora, sklenejo v dolini na bohinjski strani, od tam pa odidejo na Bled, kjer se razidejo.

Filmska uspešnica

Premiera filma V kraljestvu Zlatoroga, ki so ga snemali kar tri leta in pol, je bila 29. avgusta 1931 dvorani Grand hotela Union v Ljubljani, kjer si ga je v naslednjih desetih dneh ogledalo kar 15.000 gledalcev. Premiero, ki je navdušila staro in mlado, je spremljal dvanajst članski godalni orkester, kasnejše projekcije pa manjši glasbeni sestav. Iz prihodka, ki ga je prineslo predvajanje prvega jugoslovanskega alpinskega filma, so člani kluba Skala zgradili planinski dom na Rjavi skali na Voglu. Dom je med vojno pogorel, na njegovem mestu pa danes stoji Ski hotel.

Ohranjamo kulturno dediščino: pomembna restavracija filma

Film je bil posnet na 35 mm filmski trak na gorljivi osnovi, v nemem formatu slike. Poleg montiranega negativa so ohranjene tudi druge generacije filmskih trakov, od mednapisov k filmu, filmske kopije na gorljivi osnovi, duba na acetatni osnovi, ki so služile kot primerjava za dosego optimalnega rezultata restavracije. Na filmskem negativu so bile že pred prevzemom v arhiv prisotne poškodbe tako na filmskem traku kot emulziji, kar so posledice rokovanja z gradivom v preteklosti in staranja filmskega traku.  Kot poklon 90 letnici filma je Arhiv Republike Slovenije v letu 2021 poskrbel, da je bil film digitiziran in digitalno restavriran. Delo so v celoti izvedli v laboratoriju LʼImagine Ritrovata (Bologna). Strokovno svetovanje so izvajali Radovan Čok in Rado Likon (Združenje filmskih snemalcev Slovenije) ter Roman Marinko (Arhiv Republike Slovenije / Slovenski filmski arhiv).

Zahteven postopek digitalne restavracije  je omogočil, da se je  filmu s čim manj intervencij v sliko skušalo približati prvotnemu izgledu kot ga je videlo občinstvo v času nastanka filma. Povrnjeni so tudi nekateri obarvani kadri, ki so se v postopkih klasičnega kopiranja v preteklosti izgubili in ostali kar črnobeli. Predvsem pa bo na ta način film lahko našel širšo pot do gledalcev, katerim je bil namenjen in tako ostal prepoznaven  del slovenske kulturne identitete.

Glasba v živo

Film bo v Cankarjevem domu s svojo stalno zasedbo spremljal kvartet v sestavi Andrej Goričar na klavirju, Matej Haas na violini, Jakob Bobek na klarinetu in Milan Hudnik na violončelu.

Glasbo je za simfonični orkester po naročilu Slovenske Kinoteke Andrej Goričar napisal leta 2005, nato jo je še Istega leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani na slavnostnem koncertu ob 100-letnici slovenskega filma, ki je bil tudi osrednji dogodek kongresa FIAF, krstno izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Helmuta Imiga.

Leta 2018 je Andrej Goričar po naročilu Gornjesavskega muzeja Jesenice in Slovenskega planinskega muzeja pripravil še različico za kvartet, ki jo je istega leta krstno izvedel v okviru Bergfahrt festivala v Bergünu v Švici. Od takrat so film z živo glasbeno spremljavo kvarteta pod vodstvom skladatelja in pianista Andreja Goričarja gledali in poslušali po številnih krajih v Sloveniji in v tujini, v okviru predsedovanja Evropski uniji tudi v Bruslju.

»Z glasbo sem poskušal podpreti vsebino, idejo tega filma, ne zgolj dogajanje, neko dodatno dimenzijo - pomoč pri nekoliko pomanjkljivi dramaturgiji, kjer pa se glasba lahko izkaže. Sam imam zelo rad gore in mi je bil ta film blizu že takoj, čeprav nekateri kritiki trdijo, da nima velike umetniške vrednosti, temveč, da gre bolj za dokumentarno-igrani film. Meni je film všeč. Govori o stvareh, ki jih imam rad tudi sam,« o svojem doprinosu k filmu pravi Andrej Goričar, ki je v svoji karieri napisal več partitur za neme filme, med njimi tudi za  za prvi evropski celovečerni animirani nemi film Dogodivščine princa Ahmeda (1926) in češki Erotikon (1929), s katero je doživel velik mednarodni uspeh.