Pomiritve ubojev na Blejskem v 17. stoletju

Zgodnji novi vek velja za čas, ko je bilo sankcioniranje najtežjih krivic dokončno prenešeno iz zasebne sfere na sodišča, kar naj bi privedlo tudi do zatrtja maščevanja v prid pravdanju in sodnim kaznim, kmalu po prepovedi običaja konec 15. stoletja. V resnici je bil ta proces dolgotrajen in tudi na Slovenskem, kot marsikje v Evropi, ni bil zaključen pred 18. stoletjem. Vse dokler lokalna sodišča niso izgubila svoje avtonomije sta ostali sodna in izvensodna pot reševanja sporov tesno prepleteni. Novoveških sodišč ni zanimalo iskanje resnice, temveč ohranjanje družbenega reda in miru, pri čemer so ključno vlogo obdržale pomiritve po običaju z opravičilom in odpuščanjem ter plačilom odškodnine. Sodišča so tudi za uboj praviloma raje dosodila začasni izgon, ki je preprečil maščevanje in pospešil pomiritev storilca z družino žrtve ter njegovo reintegracijo v skupnost, vsaj če je bilo dejanje mogoče utemeljiti kot obrambo življenja, časti ali pravic. Dolgo preživetje običajnopravnih praks, obredja in jezika reševanja sporov bo predstavljeno na primerih pomiritve ubojev na Blejskem v 17. stoletju iz gradiva fonda Gospostvo Bled iz Arhiva Republike Slovenije, ki predstavljajo pomemben vir za družbeno in pravno zgodovino celotne Notranje Avstrije.