Delovanje knjižnice

Začetki oblikovanja knjižnice arhiva segajo v leto 1953, ko se je takratni Državni arhiv Ljudske republike Slovenije prostorsko ločil od Narodnega muzeja Slovenije, v okviru katerega je deloval od svoje ustanovitve leta 1945, in zaživel v Gruberjevi palači v Ljubljani. Že v času delovanja znotraj nekdanjega Deželnega muzeja za Kranjsko (današnjega Narodnega muzeja Slovenije) je arhiv, ki je takrat deloval kot ena izmed organizacijskih enot muzeja, pričel graditi svojo strokovno priročno knjižnico s področja arhivistike. Ta je poleg domače literature vključevala tudi monografije in arhivsko periodiko iz tujine, ki so jo arhivisti za svoje potrebe naročali predvsem v državah z bolj uveljavljeno arhivsko tradicijo (Francija, Avstrija, Nemčija, Italija). Po selitvi v prostore Gruberjeve palače in Virantove hiše na Levstikovem trgu je bil na novo lokacijo iz knjižnice Narodnega muzeja pripeljan tudi »arhivski del« muzejske knjižnične zbirke, ta pa je nato postal osnova za oblikovanje samostojne specialne arhivske knjižnice, kot jo poznamo danes.

Delovanje knjižnice in dopolnjevanje knjižnične zbirke je v prvi vrsti prilagojeno potrebam zaposlenih v Arhivu Republike Slovenije in primarno služi kot pomoč strokovnemu in raziskovalnemu delu zaposlenih, do knjižnične zbirke monografij in periodike pa lahko dostopajo tudi zunanji uporabniki, vendar le v knjižničnih prostorih oz. v arhivski čitalnici. Zunanji uporabniki so največkrat raziskovalci, ki knjižnične zbirke uporabljajo ob iskanju arhivskega gradiva v arhivski čitalnici, strokovnjaki s področja arhivistike iz slovenskih regionalnih arhivov ter zgodovinarji, muzealci, rodoslovci, fizične osebe, ki arhivsko gradivo potrebujejo za svoj pravni interes.