Donate for Winter Help

Propagandni plakat slikarja samouka Jožeta Beráneka (1913−1945) s sloganom Darujte za Zimsko pomoč je nastal, da bi pozimi 1944 nagovarjal ljudi na ljubljanskih ulicah.

Plakat smo izbrali iz več razlogov. Z njim želimo opozoriti na pomen materialnega varstva naše kulturne dediščine in poudariti pomen konkretnega artefakta.

Beránekovi plakati nesporno izžarevajo avtorjev talent, še posebej ob zavedanju, da gre v osnovi za tehničnega risarja, ki je ob začetku vojne že ilustriral časopis Slovenec in razstavljal v Jakopičevem paviljonu. Med vojno je nasvete iskal tako pri Marjanu Tršarju kot Božidarju Jakcu ter leta 1944 obiskoval slikarsko šolo Franceta Goršeta. Jeseni istega leta se je pridružil propagandnemu oddelku Slovenskega domobranstva, kjer je ilustriral revijo Slovensko domobranstvo. Verjetno je Beránek dandanes najbolj znan po plakatih, ki so vabili može v domobranske vrste, sicer pa je ustvarjal zelo življenjske, dinamične in realistične prikaze, ki so izredno dober izraz tedanje razpoloženjske klime. Zavedamo se, da so Beránekova dela še vedno manj poznana širši javnosti, kar je posledica avtorjevih medvojnih odločitev. Izbira domobranske strani je namreč zapečatila avtorjevo povojno usodo. Peščica dokumentov Arhiva Republike Slovenije priča o tem, da je Jože Beránek kot protikomunist in propagandist Slovenskega domobranstva že med vojno vzbudil zanimanje obveščevalne službe Osvobodilne fronte. Kljub temu se ob koncu vojne ni umaknil v Avstrijo, saj je bil prepričan, da kot propagandist ni v neposredni življenjski nevarnosti. Po pozivu vojaških oblasti se je konec maja 1945 javil na Komandi mesta Ljubljana in bil zaprt v taborišču Šentvid nad Ljubljano. Po tednu dni je prišel domov; ko je odšel drugič, se ni več vrnil. Čeprav je v zaporni knjigi povojne tajne policije zabeleženo, da je bil 2. junija 1945 iz zapora izpuščen, je bil po nekaterih podatkih ubit na Krimu. Svojci niso nikoli izvedeli, kje je preminil, šele leta 1969 pa je bil uradno razglašen za mrtvega in vpisan v mrliško knjigo. Šele pred desetletjem so bila njegova dela vendarle uvrščena na razstavo o zgodovini slovenskega plakata v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Ker gre za propagandni plakat, velja omeniti njegov pomen v kontekstu vojne propagande; risbe, ilustracije, karikature in grafike so namreč njen nepogrešljiv del. Moč ilustracije se zdi v tem smislu neprekosljiva, saj vizualna propaganda javnost nagovarja subtilneje kot, denimo, propagandni stenčasi. Plakat z bledolično, otožno in preplašeno deklico pregnanko sicer ni edini plakat Zimske ali Socialne pomoči, vendar je nemara izpovedno najmočnejši. Zdi se, da izrisuje kar nekaj zgodb, ki presegajo zgolj pomoč ubožnim in v vojnih razmerah pomoči potrebnim. Turobna barva ozadja je lahko namig na zgodovinske dogodke, ki so se odvili do nastanka plakata. Mislimo na zasedbo Slovenije s strani sil osi, oborožen odpor dela prebivalstva, revolucijo, kolaboracijo, razklanost naroda in težo dotlej že totalne druge svetovne vojne.

Deklica nas nagovarja k darovom za Zimsko pomoč, ki je bila tedaj ena od oblik socialne ali humanitarne pomoči, sicer vzpostavljena že v Dravski banovini leta 1939. Po italijanski zasedbi in ustanovitvi Ljubljanske pokrajine ter njeni priključitvi h Kraljevini Italiji maja 1941 so italijanske zasedbene oblasti v ta namen ustanovile Pokrajinski podporni zavod in svoj sistem socialnega zavarovanja, medtem ko je bila akcija Zimske pomoči skupaj z drugimi oblikami karitativne pomoči izven podpornega zavoda celo prepovedana. Po širši propagandni kampanji v javnih občilih ter z letaki in lepaki je bila obnovljena pozimi 1943/1944, torej po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine. Takratna akcija Zimske pomoči je bila organizirana kot samostojen urad pri Šefu pokrajinske uprave v Ljubljani, vendar jo je z aprilom 1944 nasledila Socialna pomoč, sprva pod nadzorom in sčasoma kot del Pokrajinskega podpornega zavoda. Zimska pomoč je imela veliko vlogo zlasti pri preskrbi beguncev pred partizani, ki jih je pomagala preskrbovati tudi Škofijska dobrodelna pisarna (od julija 1942), in tistih, ki so jih do konca leta 1943 oskrbovala društva Karitativne zveze (Vincencijeva in Elizabetina konferenca, Kolodvorski misijon). V prvi vrsti je šlo torej za pomoč v vojni prizadetim posameznikom in družinam na protikomunistični strani. Zimska pomoč je do konca marca 1944, ko je bila ukinjena, prejela skoraj 10.000 vlog, ki jih je bila sprva dolžna preveriti. To ji je uspelo pri nekaj več kot tretjini vlog, izplačala pa je 1.425 podpor.

Kljub političnemu kontekstu nosi plakat univerzalno sporočilo: največje žrtve vojn so otroci. Med drugo svetovno vojno je namreč na današnjem območju Slovenije izmed tedaj skoraj 1,5 milijona prebivalcev zaradi vojnega nasilja življenje izgubilo vsaj 5868 mladoletnikov (0,4 % prebivalstva), pri čemer do desetega leta starosti vsaj 1635. Kot namigne plakat Darujte za Zimsko pomoč, ti niso bili edine žrtve vojne; mladoletne najdemo tudi med ranjenimi, invalidnimi, preživelimi interniranci, s starši vrnjenimi iz izgnanstva in prisilnega dela, ukradenimi otroci, vojnimi sirotami, vračajočimi se na požgane domačije in še kako drugače prizadetimi. Zato je bleda podoba deklice pravzaprav brezčasna in bi jo lahko razobesili na vsakem od minulih ali trenutnih vojnih žarišč. Zdi se namreč, da živimo v precej nestabilnih časih, ko na območjih vojaških konfliktov, ki jih je največ po drugi svetovni vojni, živi vsak peti otrok. Z Beránekovim plakatom naj zato opozorimo, na kakšen način vojne prizadenejo družbo in še posebej njen najranljivejši del.

Plakat je nastal v vojnih razmerah in je bil najverjetneje izpostavljen svetlobi in drugim vplivom okolja. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je natisnjen na papirju iz lesovine. To je papir slabše kakovosti z visoko vsebnostjo lignina, ki ob izpostavljenosti svetlobi povzroča rumenenje in rjavenje papirja ter cepljenje molekulskih vezi celuloze, kar povzroči slabše mehanske lastnosti in v zadnji fazi razpad nosilca. Poudariti je treba, da fotokemijske reakcije potekajo tudi potem, ko papir ni več osvetljen. Zato njegov razkroj nezadržno poteka kljub hrambi v arhivskih depojih. To je v primeru Beránekovega plakata razvidno tudi iz primerjave trenutnega stanja in posnetka plakata iz leta 2009. Po mnenju strokovnjakinj Centra za konserviranje in restavriranje arhivskega gradiva pri Arhivu Republike Slovenije tovrstnega razkroja plakata ne more preprečiti niti konservatorsko-restavratorski poseg. Ob primerni hrambi se ga lahko le upočasni. Poškodbe, ki jih povzroča svetloba, so nepovratne in kumulativne, zato moramo zmanjšati izpostavljenost tovrstnega gradiva svetlobi. Nadaljnja izpostavljenost plakata svetlobi lahko zaradi kislega razkroja dodatno pospeši rjavenje in slabšanje mehanskih lastnosti papirja ter pripelje do izgube informacij. Prav zato hranimo tudi digitalizirano različico plakata, in sicer pred (2009) in po opravljenem konservatorsko-restavratorskem posegu (2025). Višja konservatorka-restavratorka Mateja Kotar je plakat suho očistila, manjkajoče dele je dopolnila z japonskim papirjem in zaradi krhkosti nosilca plakat podlepila s škrobom in tankim japonskim papirjem. V zadnjem koraku je izvedla še retušo dodanih delov.

Anja Props

Tadeja Tominšek Čehulić