Poleg spomladi že proslavljane 300. obletnice rojstva Marije Terezije se v letošnjem letu spominjamo še nekaj drugih zgodovinskih dogodkov, pomembnih tudi za naše kraje. V tem kontekstu tako ne smemo spregledati, da bo 23. decembra 2017 natanko 200 let, odkar je avstrijski cesar Franc I. podpisal patent o izdelavi franciscejskega katastrskega operata. Takrat nastalemu gradivu danes brez najmanjšega zadržka pripisujemo oznako arhivskega gradiva in kulturnega spomenika v evropskem okviru, saj v ostali Evropi v času nastanka ni imelo enakovrednega zgleda.

Franciscejski katastrski operat je nastal v času po napoleonskih vojnah, ki so Evropo, ekonomsko še vedno močno vpeto v paradigme fevdalizma, skoraj popolnoma opustošile ter osiromašile. V dvajsetih letih 19. stoletja, ko se je že nekoliko kazala gospodarska ozdravitev prizadetih držav, na kmetijskem področju pa se je ponekod začel kontinuirano povečevati donos pridelkov, se je v habsburški monarhiji nakazovala tudi potreba po upravnih in davčnih reformah. V državi, v kateri se je glavnina davka še vedno nabrala iz kmetijstva in obdelave zemlje, so namreč državni ustroj še vedno krojili predmarčni zakoni in predpisi.

Gradivo franciscejskega katastra je danes pomembno predvsem za znanstvene raziskave različnih strok. In čeprav ga v glavnem pregledujejo zgodovinarji, etnologi, geografi in geodeti, je v njem najti podatke tudi za mnoge druge znanstvene vede.

Za najpomembnejše dele poleg kartografskega gradiva štejemo opis meje posamezne katastrske občine, seznam zemljiških in seznam stavbnih zemljišč ter abecedni seznam lastnikov zemljiških parcel v posamezni katastrski občini. Izdelava franciscejskega davčnega operata pa je poleg prve sistematične izmere politično, ekonomsko in kulturno zelo različnih avstrijskih dežel habsburške monarhije po vnaprej določeni metodologiji in standardih, na katere je bil vpliv lastnikov tako rekoč zanemarljiv, predvidela tudi popis in prikaz življenja prebivalstva. Kot posebej pomemben del operata je zato treba omeniti tudi cenilni elaborat, v katerem so ocenjevalci razmer opisali posamezno katastrsko občino, od topografskih značilnosti, prebivalstva, rejne živine, cestnih povezav, voda, obdelave zemljišč, setvenega kolobarja, eventualnih industrijskih oziroma obrtnih delavnic in celo števila protipožarno zavarovanih poslopij v posamezni katastrski občini. V drugem delu cenilnega elaborata je bila natančno pojasnjena metodologija izračunavanja dohodkov na osnovi donosov posameznih parcel glede na njihovo kvaliteto.

Poleg že naštetega cenilni elaborat za posamezno katastrsko občino navaja tudi zgodovinske spomenike in tako imenovane znamenitosti. O Blejskem jezeru in Blejskem otoku, ki danes kot celota sodita med naše največje turistične bisere, so v franciscejskem katastru zapisali, da je veliko 254 oralov 1009 kvadratnih klafter. Nekoliko v zahodnemu delu jezera se nahaja otok z lepo, kameralnemu gospostvu Bled pripadajočo cerkvijo, župniščem in mežnarijo, na njegovem vzhodnem delu pa je nekaj zdraviliških vrelcev tople vode. Ob teh izvirih je bilo že v prvi polovici 19. stoletja postavljeno kopališko poslopje s štirimi razdelki, v katerih je bila topla voda, ter še eno s tremi razdelki, kjer je bila za kopanje pripravljena hladna voda.

Med starejšimi kmeti v okolici Bleda je še v času izdelave franciscejskega katastrskega operata »krožila saga«, da je bil nekdaj na Blejskem jezeru (verjetno mišljeno na otoku) poganski tempelj, v katerem so častili slovanskega malika (boga) Radigosta. Za lažji dostop do templja naj bi bil nameščen leseni most, po katerem so lahko razen tistih, ki so opravljali obrede (»božjih služabnikov«), šli le tisti, ki so prinašali daritve in iskali nasvetov. Čas sončnega obrata naj bi tukaj z zažigom lesene skladovnice (kresa) med plesom in petjem živahno častili v nočnem slavju.

Zapis o gradu nad jezerom je kratek, čeprav je Blejski grad že v prvi polovici 19. stoletja zbujal posebno pozornost. Franciscejski kataster o Blejskem gradu namreč navaja le, da je posebnost tega območja na 69 klafter visoki skali postavljen grad nad Blejskim jezerom.

Kot zanimiv je bil opisan tudi grad Otočec, ki stoji na otoku sredi reke Krke. Dostop na otok je bil že v času izdelave franciscejskega davčnega operata mogoč po mostovih z obeh rečnih bregov, v času turških vpadov pa je reka nudila odlično zaščito vsem, ki so se zatekli nanj.

V postojnskem cenilnem elaboratu je bila kot posebnost oziroma zanimivost omenjena v času nastanka franciscejskega katastra že odkrita Postojnska jama. Opisana je kot ena od dveh jam pri Postojni, nahajajoč se pod hribom Sovič, na katerem še vedno stojijo razvaline starega postojnskega gradu »z impozantno katedralo«. V jami je videti razkošne stalaktite in stalagmite, od katerih so nekateri prav drobceni in ljubki, drugi pa tako veliki, da so že skoraj groteskni. Po jami je bilo mogoče hoditi dve uri po solidno urejeni poti, ne da bi pri tem uničevali v jami odkrite objekte (zanimivosti). Da bi lažje odkrivali jamske skrivnosti tega čudovitega igranja narave, je bil vsako leto na binkoštni ponedeljek organiziran tako imenovani jamski praznik oziroma praznovanje, v času katerega so jamo slavnostno osvetlili. Običajno je jamo takrat obiskalo več sto ljudi.

Kmetijski obdelavi in pridelavi, ki je predstavljala osnovni vir preživetja za vse, je bilo v elaboratih razumljivo namenjenih največ besed. Nekatere posebej znane, značilne ali kakovostne pridelke so v zapisih dodatno izpostavili, kakor npr. vino, ki so ga pridelali na Trški Gori v okolici Novega mesta. Za dotok davka v državno blagajno pa so bile pomembne tudi obrtne delavnice, rudniki in industrijski obrati. Zoisovo fužino v Bohinjski Bistrici je katastrski elaborat opisal kot obrat z enim plavžem, več ognji za topljenje in predelavo rude ter 11 ognjišči, na katerih so kovali žeblje. Večino rude, ki so jo predelovali, so nabrali v okoliških revirjih. Letno so nabrali okoli 12 500 centov rude. Industrijski obrat je zaposloval okoli 400 delavcev, med katere so bili prišteti tudi tisti, ki so skrbeli, da je bilo pri fužini vedno dovolj oglja. V enem letu so pridelali okoli 4000 stotov železa in žebljev.

Podobnih zapisov je v gradivu franciscejskega katastra še veliko, njihovo prebiranje pa nam odkriva zanimivosti in način življenja na naših tleh v preteklosti. In čeprav je gradivo franciscejskega katastra še vedno med najpogosteje pregledovanim gradivom arhivske čitalnice, bogastva zapisov, nastalih pred okoli dvesto leti, nikoli ne bomo uspeli povsem izčrpati.

Alenka Kačičnik Gabrič