Vladarski pečat cesarice Marije Terezije iz leta 1748

1. maja 2017 obeležujemo 300. obletnico rojstva avstrijske nadvojvodinje Marije Terezije. Bila je drugi otrok (od štirih) cesarja Karla VI. Habsburškega (1711–1740) in Elizabete Kristine von Braunschweig-Wolfenbüttel. Sprva ni bila predvidena za prihodnjo vladarico, zato tudi ni bila vzgajana v duhu prestolonaslednice, temveč je bila deležna tipične vzgoje za hčere iz plemiških družin. Poudarki so bili na dvornem vedenju, glasbi, plesu in učenju jezikov. Poročila se je pri 19. letih, leta 1736, s Francem Štefanom I. Lotarinškim, prihodnjim cesarjem Svetega rimskega cesarstva (1745–1765). Zakon je bil izjemno ploden, saj se jima je rodilo kar 16 otrok, od tega 11 hčera in 5 sinov – dva cesarja (Jožef II. ((1765–)1780–1790) in Peter Leopold II. (1790–1792)) in ena kraljica (francoska kraljica Marija Antonija, žrtev giljotine v času francoske revolucije leta 1793).

Marija Terezija se je na dunajski prestol povzpela leta 1740 in ga obdržala do smrti leta 1780. Vzpon nanj ji je omogočila t. i. pragmatična sankcija (Sanctio pragmatica) iz leta 1713, ki je določala, da avstrijski prestol in vladarski položaj lahko zasedejo tudi ženske, ne samo moški. To pravico pa je morala braniti že v t. i. avstrijski nasledstveni vojni (1741–1748). Evropski vladarji (Prusija, Saška, Bavarska, Francija, kasneje tudi Španija) so se namreč ob nastanku pragmatične sankcije z njo strinjali, po cesarjevi smrti pa je niso več priznavali.

Marija Terezija je po umrlem očetu podedovala prazno državno blagajno, veliko notranjo zadolženost ter šibko vojsko. Logično so sledile številne reforme, sprva na področju uprave in davkov, kasneje tudi na področju šolstva, zdravstva, trgovine in obrti, prometa, vojske, cerkve itd. Oblikovala se je stabilna struktura uradnikov, s tem pa učinkovit sistem nadzora. S preoblikovanjem monarhije v absolutistično državo je slednjo centralizirala na vseh področjih. Pospeševati se je začelo elementarno izobraževanje, saj je država s tem računala na večjo gospodarsko in finančno moč, obenem pa je Cerkvi odvzela vpliv na izobraževalni sistem na vseh stopnjah. Država je Cerkev videla kot institucijo, preko katere bo lažje uresničevala svoja hotenja in vizije. Iz duhovnikov je želela ustvariti državne uradnike. Marija Terezija je na cerkveno področje posegla s prepovedmi, ki so se nanašale na izražanje vere in odnos do življenja in smrti, posegla pa je tudi na upravno področje Cerkve (ukinitev oglejskega patriarhata in ustanovitev goriške nadškofije leta 1751). Njeni ukrepi so se dotikali tudi življenja v samostanih. Njene cerkveno-politične reforme so usodno in trajno zaznamovale upravno-organizacijsko strukturo Cerkve, nadaljeval pa jih je sin Jožef II. Nekatere od teh so vidne še danes (ukinitve samostanov, reorganizacija župnijske strukture itd.).

Tokratna arhivalija meseca predstavlja Marijo Terezijo s cesarskim grbom in njenim vladarskim naslovom, ki nam ga prikazuje izjemno lepo ohranjen pečat, obešen na pergamentni listini, s katero je samostanu dominikank v Velesovem leta 1748 v skladu s kraljevsko in nadvojvodsko pravico, obenem pa kot zadnja vladarica pred ukinitvijo samostana leta 1782, potrdila njegove pravice in privilegije.

Pečat poleg podpisa predstavlja dodatno overitev zapisanega besedila listine, hkrati pa poleg vladarskega naslova in grba predstavlja tri vladarske simbole. Na podlagi naslova in grba lahko prepoznamo rodbinske povezave lastnika pečata, dejansko lastništvo pripadajočih ozemelj, ne nazadnje pa tudi politične aspiracije oziroma spomin na izgubljena ozemlja.

Vladarski pečat (Majestätssiegel) Marije Terezije ima na sredini pečatnega polja grbovni ščit, na katerega je postavljena kraljevska krona. Ščit je postavljen na prsi dvoglavega državnega orla (Reichsadler) z razprostrtimi krili, nad glavama pa stoji cesarska krona. Okoli orla je krožno postavljenih 12 grbov. Posamezni grbi prikazujejo razpon moči habsburških vladarjev. Na sredino grbovnega ščita je postavljen avstrijsko-burgundski srčni ščit z nadvojvodskim klobukom, ki ima povezovalno vlogo, tj. dedne dežele, zbrane okoli avstrijske vladarske hiše. Grbovni ščit je razdeljen v tri vrste, na katerem je upodobljenih 18 različnih grbov: prva vrsta: Kastilija, Leon, Aragonija, Sicilija, Ogrska (stari in novi grb), Češka, Lombardija, Mantova, Parma; druga vrsta: Štajerska, Kranjska, Koroška, Sedmograška, Habsburg, Flandrija, Tirolska, Goriška; tretja vrsta: Jeruzalem, Lotaringija, Toskana in Bar. V krogu okoli orla, zgoraj desno: Hrvaška, Štajerska, Württemberg, Ogrska, Kyburg, Gradiška, Luksemburg, Moravska, Šlezija, Luksemburg, Bosna, Dalmacija.

Dvoglavega državnega orla je Marija Terezija povzela po svojem možu, cesarju Francu I. Štefanu Lotarinškem, ki je bil v dednih deželah soregent. Od leta 1745 je Marija Terezija v svojem vladarskem nazivu uporabljala naziv cesarice, po moževi smrti 1765 pa je naziv spremenila v cesarica vdova.

Okoli pečata je napis v dveh vrstah (deviza): »* MARIA THERESIA D(ei) G(ratia) ROMA(norum) IMP(eratrix) GER(maniae) HUNG(ariae) BOH(emiae) DAL(matiae) CROA(tiae) SLAV(oniae) ETC REG(ina) ARCHID(ux) AUST(riae) DUX BURG(undiae) BRA(bantiae) MED(iolani) STYR(iae) CARIN(thiae) CAR(nioliae) MANT(uae) PARM(ae) LUZ(atiae) WIRT(tembergae) SIL(esiae) ETC PR(inceps) SVEV(iae) ET TRANS(ylvaniae) MARCH(io) BUR(goviae) MOR(aviae) ETC COM(es) HAB(sburgi) FLAN(driae) TYR(olis) KYB(urgi) GOR(itiae) NAM(urci) GRAD(iscae) ETC ETC *«.

Iz devize je moč razbrati, da je bila Marija Terezija leta 1748: po milosti božji rimska cesarica, nemška, ogrska, češka, dalmatinska, hrvaška in slavonska kraljica, avstrijska nadvojvodinja, burgundska, brabantska, milanska, štajerska, koroška, kranjska, mantovska, parmska, lužiška, württemberška in šlezijska vojvodinja, švabska in transsilvanska kneginja, burgovska in moravska mejna grofica, habsburška, flandrijska, tirolska, kiburška, goriška, namurska in gradiška grofica.

Jure Volčjak