Najznačilnejši in najlepši pogled, ki se odpre obiskovalcu Bohinjskega jezera, je prizor jezera s srednjeveško cerkvico sv. Janeza Krstnika na njegovem vzhodnem robu, do katere vodi kamnit most. Prizor daje vtis, da obstaja »od zmeraj«, pa vendar ni tako. Cerkev je res že zelo stara, most pa nima niti sto let. Šele leta 1926 je zamenjal starega, lesenega. Prav tako ni iz kamna, kot je videti na prvi pogled, ampak je železobetonski, oblečen v kamen.

Čeprav nam današnja podoba mostu razveseli oko in srce, pa so priprave na novogradnjo povzročile veliko hude krvi. Najbolj vztrajno se je za ohranitev starega mostu boril slikar Ernst Stöhr; ta je imel atelje v svoji vili, ki se danes imenuje Počitniški dom Na skalci. Že konec leta 1911 je pisal Cesarsko-kraljevi Centralni komisiji za raziskovanje in ohranitev umetnostnih in zgodovinskih spomenikov protestno pismo, v katerem se je zavzel, da se stari, leseni most obnovi v prav taki obliki, kot je bil do tedaj. Čez je sicer vodila pot do Stare Fužine, Srednje vasi, Koprivnika, Jereke in na Triglav, ampak obstajala je še druga, krajša pot do tja. Poleti so pot čez stari most uporabljali izletniki in nekaj malega je šel čez tudi tovorni promet, zato zidan most po njegovem mnenju ni bil potreben.

Ker so priprave za gradnjo mostu očitno tekle nemoteno naprej, se je Stöhru pridružil tudi Milan Pajk, konzervator pri centralni komisiji in napisal ogorčeno peticijo »Proti vandalizmu v naši čudoviti deželi!« Priznal pa je, da avtomobilski promet, ki se je pojavljal tudi v Bohinjskem kotu, zahteva trdnejše mostove in zato je predlagal kompromisno rešitev, da bi morda naredili le betonske temelje, ohranili pa leseno ograjo.

Stöhr je malo resignirano ugotavljal, da ne more biti drugače, kot je, »ker ves svet vodi samo želja po dobičku«. Namignil je, da so zadaj gotovo kakšne provizije in interesi cementne industrije. Najbolj pa je bil zgrožen nad novico, da bodo novi most postavili pred starega in s tem uničili pogled na cerkev. Pisal je baronu Zoisu, deželnemu glavarju Šušteršiču, razmišljal je, da bi se obrnil tudi na prestolonaslednika.

Čeprav ni dosegel obnovitve lesenega mostu, so vendarle spremenili prvotne načrte v toliko, da ni bil okrnjen pogled na cerkev in namesto imitacije kamna so uporabili pravi kamen. V tehničnem poročilu je navedeno, da bo novi most postavljen poleg obstoječega, ki bo v času novogradnje služil kot provizorij. Os novega mostu je nekoliko obrnjena in most se nahaja višje proti jezeru, da se s tem ublažijo ovinki deželne ceste, zlasti v smeri proti Stari Fužini.

Mostovna konstrukcija je masivna in obstoji iz dveh železobetonskih, vklenjenih obokov, z okoli 20 m razpona. Za uskladitev objekta z okolico, zlasti z obstoječo staro gotsko cerkvijo, se bo celotna konstrukcija obložila s surovo obdelanim kamnom iz bližnje okolice, tako da bo barva v harmoniji s skalno pokrajino.

Stari leseni most ima za naše kraje značilno nosilno konstrukcijo na lesenih kozah in ima precej manjši pretočni profil kot novi. Za boljši odtok vode je poskrbljeno tudi s pravilno obliko srednjega stebra. Stroški gradnje so ocenjeni na 65.000 kron.

Projekt je bil torej pripravljen, financiranje je bilo zagotovljeno, deželni zbor je priganjal, potem pa se je začela 1. svetovna vojna. Pomembne so postale druge stvari, kajti Bohinj je postal prehodni pas med zaledjem in bojiščem. Za vojaške potrebe so zgradili železnico iz Bohinjske Bistrice do Zlatoroga, po kateri so oskrbovali vojsko v krnskem pogorju. Železnica je še nekaj let po vojni služila v turistične namene, potem pa so jo podrli. Začeli so urejati cestne povezave, zgradili pa so tudi nov most ob Bohinjskem jezeru, ki ga občudujemo še danes.

Olga Pivk