Dopis predsednika Jugoslovanskega kluba dr. Antona Korošca avstrijskemu notranjemu ministru in ena od »spornih« izjav

Konec maja 1917 so slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem državnem zboru ustanovili skupen Jugoslovanski klub in sprejeli izjavo, s katero so opredelili zahtevo, da se vsa ozemlja habsburške monarhije, na katerih živijo Slovenci, Hrvati in Srbi pod žezlom habsburško lotarinške dinastije, združijo v samostojno državno telo, ki bo prosto gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Izjavo, tako imenovano Majniško deklaracijo, je naslednji dan, 30. maja, v parlamentu prebral predsednik kluba dr. Anton Korošec. Med Slovenci je naletela na velik odziv, a šele od jeseni leta 1917, ko je nastanek in razmah gibanja v podporo deklaraciji spodbudil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Na njegovo pobudo so 15. septembra predstavniki slovenskih strank podpisali skupno izjavo v podporo Majniški deklaraciji.

Po objavi v časopisju se je razmahnilo množično deklaracijsko gibanje. Podporo deklaraciji so s podpisi izražali občinski odbori, društva in posamezniki. Največ osebnih podpisov je bilo zbranih v mesecih od decembra 1917 do marca 1918. Podpise podpore deklaraciji je poslalo 507 občin in občinskih odborov, zbranih je bilo tudi okoli 150.000 podpisov posameznikov. Posebej je bilo zbranih še 200.000 podpisov žena in deklet, ki jih je na velikem zborovanju marca 1918 v Ljubljani Korošcu predala Franja Tavčar.

Kljub temu da vlada in cesar zahtev nista sprejemala, vsebina deklaracije ni bila protizakonita, saj je predvidevala preoblikovanje države v habsburškem okviru. Tudi izjave v podporo deklaraciji na polah s podpisi so v veliki večini izražale lojalnost cesarski hiši. Vendar pa je, predvsem na narodnostno mešanih področjih na Koroškem in nekaterih delih Štajerske, prihajalo do trenj in posredovanja policije. V fondu Ministrstva za notranje zadeve najdemo spis iz prvih mesecev leta 1918, ki nosi naslov »Zbiranje podpisov za samostojno jugoslovansko državo«. V njem so poročila deželnih predsednikov, vprašanja deželnih oblasti po smernicah za ravnanje in tudi pritožbe Jugoslovanskega kluba. Med njimi je tudi dokument, ki se nanaša na razmere v Mariboru.

Kuharico Elizabeto Macher, ki naj bi zbirala podpise na mariborski tržnici, so odvedli na policijo in ji polo odvzeli. Mestni svet in župan sta od deželnega namestništva v Gradcu zahtevala navodila, ali je taka agitacija sploh dovoljena. Dopisu je bila priložena tudi odvzeta pola s podpisi, vse skupaj pa poslano notranjemu ministrstvu.

Februarja je v zvezi s takšnim delovanjem oblasti Anton Korošec na notranjega ministra naslovil ostro pismo, v katerem ugotavlja, da je bilo na južnem Štajerskem žandarmeriji očitno izdano tajno navodilo o nadzoru in poročanju o agitaciji za Majniško deklaracijo, posebno glede oseb na javnih položajih. Že nekajkrat se je namreč zgodilo, da je žandarmerija somišljenikom delala težave. Nato je opisal incident z omenjeno Slovenko, ki naj ne bi niti zbirala podpisov, ampak nakupovala na tržnici. Poudaril je, da ni jugoslovanska agitacija na noben način v nasprotju z zakonodajo in zato zahteval, da se tovrstne zlorabe takoj prenehajo in da se naj varnostni organi ne mešajo v zasebnost ljudi.

Hkrati je opozoril na to, da je mariborski mestni svet 30. januarja sprejel sklep, da za red in varnost v Mariboru ne more več jamčiti, kar je skoraj tako, kot da bi pozvali hujskače k zločinu in odvezali mestno policijo njenih dolžnosti. Za varnost tisočih someščanov in kmetov, ki prihajajo in hranijo mesto, noče narediti nič. Mestni svet torej zahteva davke in hrano slovenskih kmetov, svojih obveznosti pa ne izpolnjuje. Ker očitno namestništvo v Gradcu ni ukrepalo, je zahteval od ministra kot varuha javne varnosti in zakonitosti sklepov mestnega sveta takojšnje ukrepanje za zagotovitev javne varnosti v Mariboru.

Proti ravnanju oblasti na Koroškem in Štajerskem so poslanci Jugoslovanskega kluba vložili tudi več poslanskih vprašanj predsedniku vlade in raznim ministrom.

Z marcem 1918 se je težišče deklaracijskega gibanja preneslo z zbiranja podpisov na množična javna zborovanja, do končnega preloma pa je prišlo, ko je cesar Nemcem s slovenskih ozemelj 25. maja obljubil nedeljivost dežel. Dva dni zatem so slovenske politične stranke sprejele izjavo, da od zahteve po ustanovitvi jugoslovanske države ne odstopajo. Ta izjava pa ne omenja več habsburške klavzule.

Andreja Klasinc Škofljanec