Sodba zoper Ivana Cankarja

Ivan Cankar (1876–1918) se je rodil v revni delavski družini, kar je močno zaznamovalo njegovo življenje in pripovedno ustvarjanje. Po političnem prepričanju je bil socialist in je že kmalu pristopil k delavski socialistični stranki. V svojih publicističnih člankih in govorih je zagovarjal jugoslovansko vprašanje, pri tem pa je ostro nasprotoval jezikovnemu in kulturnem zlitju južnoslovanskih narodov.

Cankar je na temo kulturne avtonomije Slovencev pripravil več govorov. Predavanje v Mestnem domu (danes Šentjakobsko gledališče) je organiziralo društvo Splošna delavska zveza Vzajemnost dne 12. aprila 1913. Cankar je nastopil s temo Slovenci in Jugoslovani. Zavrnil je idejo tivolske resolucije, ki je predvidevala politično, kulturno in jezikovno združitev vseh jugoslovanskih narodov. Poudaril je, da se moramo Slovenci v združeni »jugoslovanski republiki« postaviti za svojo kulturo in jezik, ne pa, da »jo mečemo čez plot«. Sicer je bil naklonjen jugoslovanski ideji, vendar se je zavedal, da je združitev slovanskih narodov v lastni državi še utopija. Grajal je avstrijsko politiko ob izbruhu balkanskih vojn in tudi notranjo politiko do slovanskih narodov v državi. Rešitev jugoslovanskega problema je videl le v politični združitvi, nikakor pa ni verjel v kulturno in jezikovno poenotenje. »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi (...) pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu (...)«. Na koncu svojega članka je nastopil proti ilirizmu, ki naj bi zanikal lep slovenski jezik za višji cilj (združitev), in pozval Slovence, naj se svoje kulture in jezika ne sramujejo.

Predavanja se je udeležil tudi Janez Gogala, policijski praktikant, ki si je sproti beležil vse, kar je bilo spornega povedano. Na podlagi njegovega pričevanja je policijska direkcija že dan po predavanju na državno tožilstvo naslovila ovadbo zoper Ivana Cankarja. Deželno sodišče je maja zaslišalo najprej Cankarja, nato še dve priči: Alojzijo Štebi, tedaj urednico časopisa Zarja, in Ivana Kocmurja, predsednika društva Vzajemnost. Oba sta se izrekla v bran Cankarju, da besed, za katere ga obdolžujejo, ni izrekel. Obtožnico so sestavili na podlagi pričanja policijskega praktikanta Janeza Gogale.

Sodni spis obsega 28 dokumentov in 3 priloge (izvodi časopisa Zarja). V sklopu Arhivalije meseca posebej izpostavljamo sodbo z dne 21. avgusta 1913, predstavljamo pa tudi nekaj drugih zanimivih dokumentov: ovadbo Janeza Gogale, zapisnika zaslišanj Cankarja in Gogale ter obtožnico. Spis se začne s seznamom dokumentov in zaključi s poročilom jetnišnice z dne 19. septembra o Cankarjevem prestajanju kazni. V poročilu je zapisano, da je bilo Cankarjevo obnašanje v zaporu dobro, strošek njegove oskrbe pa je znašal 5 krajcarjev in 32 vinarjev.

9. maja je bil zaslišan Cankar. V svojem zagovoru se je branil, da je s tem, ko je rekel, da naj si Jugoslovani ustanovijo svojo državo, mislil le kot svojo izhodiščno tezo, ki je bila naperjena proti ilirizmu, kateri hoče poenotiti z ostalimi slovanskimi narodi tudi slovensko kulturo in jezik. Priznal je, da je izrekel besede »Pustimo to oficijalno Avstrijo v njenem lastnem dreku«, vendar ne v smislu, kot so jih morda razumeli. Ni pa priznal besed »bodimo kot Mazzini v Italiji«, ker bi bile – kot sam pravi – preotročje. Dodal je, da se je pri predavanju držal svojega napisanega teksta, ki ga je takoj po predavanju predal Alojziji Štebi in ta tekst je bil nato skoraj dobesedno objavljen v Zarji (15., 16. in 17. aprila 1913).

18. junija je bil zaslišan Janez Gogala. Ta je trdil, da je na predavanju sedel v drugi vrsti, poleg Kocmurja, in je mogel vsako besedo predavanja dobro slišati. Med predavanjem si je vse skrbno zapisoval. Spominjal se je besed, ki jih je Cankar izrekel glede Avstrije in Mazzinija, kar po njegovem kaže na elemente iredentizma.

Devet strani dolga obtožnica, ki jo je 23. julija spisalo c. kr. državno pravdništvo (tožilstvo), vsebuje te uvodne besede: »Ivan Cankar je dne 12. aprila 1913 v Ljubljani povodom predavanja »o Slovencih in Jugoslovanih« s tem, da je izrekel besede: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj, da dosežemo jugoslovansko republiko« ter kasneje »pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji« – spodbodel k nenravnemu in v zakonih prepovedanim dejanju, zakrivil je s tem pregrešek zoper javni pokoj in red v smislu § 305 k. z. ter naj se kaznuje po § 305 k. z.«

21. avgusta 2013 je deželno sodišče v imenu njegovega veličanstva cesarja razglasilo sodbo in spoznalo Ivana Cankarja za krivega. Enotedensko zaporno kazen je med 12. in 19. septembrom odsedel v ječi poleg sodne palače.

Vanja Pfajfar