Poročila o snemanju filma 'V srcu Evrope' oziroma 'Na svoji zemlji'

Ena glavnih nalog vseh filmskih podjetij tedanjih jugoslovanskih republik je bila izdelava umetniškega igranega dolgometražnega filma. Natečaj za prvi slovenski celovečerni umetniški film je bila prva solistična akcija na novo ustanovljenega slovenskega filmskega podjetja Triglav film. Razpis je bil objavljen 17. septembra 1946 v slovenskem časopisju in je doživel ogorčen odmev pri zveznem komiteju za kinematografijo v Beogradu, saj je bil objavljen brez njegovega soglasja. Kmalu se je v časopisju pojavila vest, da so priprave na snemanje v polnem teku, pričelo naj bi se že maja naslednjega leta. Vmes se je začelo zahtevno delo na pisanju scenarija.

Kot predloga je bila na razpisu izbrana novela Cirila Kosmača Očka Orel, po kateri je sam scenarij tudi napisal. Ta je doživel kar nekaj verzij in predelav, pri katerih Ciril Kosmač ni več sodeloval in s končno verzijo tudi ni bil zadovoljen. Scenarij z delovnim naslovom "V srcu Evrope" je bil predložen produkcijski skupini 15. junija 1947. Brez zapletov ni šlo že pred tem pri sestavljanju produkcijske oziroma snemalne ekipe. Kot režiser je bil najprej predviden Bojan Stupica, ki pa je odstopil od projekta zaradi selitve v Beograd. Za novega režiserja je bil določen Ferdo Delak, po mnenju nekaterih tudi zato, ker je leta 1932 posnel slovenski dolgometražni igrani nemi film Triglavske strmine. Glavnino snemalne ekipe so sestavljali še Jože Žnidaršič – List kot pomočnik režiserja, France Štiglic kot prvi pomočnik, Anton Harry Smeh kot šef operater in Viktor Pogačnik kot pomočnik operaterja. Direktor filma je bil Ivan Jerman, ki ga je malo pred koncem snemanja (razrešen 21. 8. 1948) zamenjal Jože Gale.

Ekipe so 9. septembra 1947 krenile iz sv. Lucije ob Soči (danes Most na Soči) na prvi snemalni dan v Grahovo ob Bači. S tem dnem se začno poročila o snemanju, ki so jih za vsak snemalni dan pisali vse do zadnjega dne dela na filmu, 6. novembra 1948, ne glede na spremembe, do katerih je vmes prišlo. Že 30. oktobra 1947 so zamenjali Ferda Delaka na mestu režiserja. Za dober mesec dni je to mesto zasedel Jože Žnidaršič – List, v začetku decembra pa je režisersko mesto prevzel France Štiglic in film pripeljal do konca. Skoraj istočasno sta bila zamenjana tudi dotedanji glavni operater in njegov pomočnik. Njuno mesto sta prevzela Ivan Marinček in Rudi Vavpotič, ki pa je tudi malo pred zaključkom snemanja zapustil ekipo. Do tega časa je bilo posnetega okoli 5000 m filmskega slikovnega negativa, za katerim pa se je do danes izgubila sled. Na tej točki je prišlo tudi do menjave generacij v ožji snemalni ekipi, saj je mlada generacija s Štiglicem in Marinčkom nadomestila »starejšo«, Delaka, Lista, Smeha.

Prvo poročilo o snemanju za prvi snemalni dan je datirano na 9. september 1947. Poročila so bila izdelana za vsak dan posebej do končne izdelave filma. Zadnje je datirano na 6. november 1948. Vsa poročila imajo enak naslov: »Poročilo o snemanju V srcu Evrope«, razen od 9. do 28. oktobra 1948, ko so naslovljena »Poročilo o snemanju Na svoji zemlji.« Poročila so bogat vir številnih podatkov, ki z različnih zornih kotov osvetljujejo sam proces nastajanja filma. Vsebujejo natančne podatke o posnetih kadrih, uporabljenih tehničnih sredstvih, nastopajočih igralcih, o lokacijah snemanja in še marsikaj. Običajno jih je pripravljal direktor filma Ivan Jerman, vedno pa so podpisani še glavni operater, režiser in vodja snemanja.

Povzemimo nekaj primerov. V decembru 1947 se je kar nekaj snemalnih dni odvijalo v Lanišču pri Škofljici in filmskih ateljejih v Trnovem. Zahtevno je bilo snemanje v težkih zimskih razmerah v Planici in Ratečah v januarju 1948. Veliko je bilo potrebnega sodelovanja in tudi težav z redno vojsko ter strokovnjaki za pirotehniko. Glavni razlog za odpoved snemanja je bilo slabo vreme; nasploh so vremenski vplivi, predvsem lovljenje ustrezne svetlobe, povzročali pogoste zastoje na snemanjih. Pojavljale so se težave z igralci, ki iz različnih vzrokov niso uspeli priti pravočasno na snemanje, saj jih je bilo kar nekaj angažiranih po slovenskih gledališčih, prometne povezave pa so bile slabe. Redno so bile prisotne težave zaradi tehnike, ki je pogosto odpovedovala, rezervni deli so prihajali počasi, tudi nihanja električne napetosti niso bila redka. Usposobljenost voznega parka je bila poglavje zase. Potrebe po prevozih so bile neprestane, vozil je primanjkovalo, stalno pa so bili prisotni defekti in s tem zamude na terenu. Poleg tega pa ni bil zanemarljiv tudi človeški faktor, ki je včasih vede ali nevede povzročil prekinitev snemanja in večkratna ponavljanja. O takih in drugačnih težavah pričajo tudi druga poročila, ki jih je direktor filma Jerman naslavljal na direkcijo in ki kažejo na njihovo nezadostno odzivanje na stanje na terenu. Ozračje je bilo do konca precej napeto, saj je tonski mojster Rudi Omota pri pregledu kopije zvoka, ki so jo izdelali v laboratoriju »Avala film« v Beogradu, ugotovil, da je le-ta slaba in neuporabna. Tako so bili spet potrebni izjemni napori, da je bil material primeren za izdelavo končne kopije v Beogradu.

Novembra je bil film predvajan posebni zvezni komisiji, v kateri so bili tudi Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksandar Ranković in drugi člani zveznega komiteja za kinematografijo. Kot je France Štiglic omenil v enem od intervjujev, jim je Djilas očital poveličevanje slovenskih partizanov, sicer pa ni bilo zadržkov za predvajanje.

Film je bil prvič javno predvajan 13. novembra 1948 delegatom in udeležencem 2. kongresa Komunistične partije Slovenije v Ljubljani, premierno pa pred domačim občinstvom 21. novembra 1948 v ljubljanskem kinu Union. Do konca februarja 1949 je bil predvajan po 72 slovenskih kinematografih, v Sloveniji ga je videlo okoli 450.000 gledalcev. Bil je prikazan tudi na festivalu v Cannesu leta 1949.

Tatjana Rezec Stibilj