Zapuščinski inventar po smrti Valentina Vodnika

Valentin Vodnik (rojen 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški), naš veliki pesnik, šolnik, časnikar in jezikoslovec, je umrl pozno zvečer 8. januarja 1819 za možgansko kapjo, star 60 let. Takrat je živel kot najemnik pri Keršbaumu v Kapucinskem predmestju (danes območje okoli Kongresnega trga). Ob Vodnikovi nenadni slabosti po večerji je njegova postrežnica Eva Vučer odhitela po zdravnika Antona Melcarja, ta pa Vodnika ni uspel več rešiti. Okoli enajste zvečer je njegova duša zapustila telo, dva dni kasneje pa so ga pokopali pri sv. Krištofu za Bežigradom.

En teden po Vodnikovi smrti so se zavrtela kolesja zapuščinskega postopka. V postopku je nastal zapuščinski spis, ki je shranjen v gradivu ljubljanskega deželnega sodišča in obsega kar 140 strani. Brž so odredili zaporo na Vodnikovo premoženje in marljivo pričeli s popisovanjem in cenitvijo njegove premične lastnine. 24. aprila 1819 je bilo delo opravljeno in celotno premoženje ocenjeno na 3994 goldinarje in 22 ½ krajcarja.

Zapuščinski inventar je sestavil inventurni komisar Vencelj plemeniti Gandin s pomočjo štirih cenilcev in ob prisotnosti dveh prič. Poleg gotovine, dragocenosti in oblačil je komisija popisala tudi pohištvo in predmete po posameznih prostorih. Vodnik je stanoval v manjšem stanovanju z dvema sobama, kuhinjo in shrambo, pripadal pa mu je tudi prostor v kleti. Velik del stanovanja so zagotovo zavzemale njegova obsežna knjižnica – ta je štela skoraj 500 knjig in rokopisov – ter dragoceni zbirki kovancev (362 kosov) in kamnin (368 kosov). Povzetek ocenjenega premoženja na koncu inventarja nam prikaže razmeroma dobro gmotno stanje zapustnika:

• gotovina: 85 goldinarjev 18 krajcarjev,
• dragocenosti: 25 goldinarjev 49 ¼ krajcarja,
• kapital v vrednostnih papirjih: 3481 goldinarjev 5 ¼ krajcarja,
• rokopisi in listine brez vrednosti: /
• moška oblačila in perilo: 66 goldinarjev 52 krajcarjev,
• pohištvo in posoda: 96 goldinarjev 53 krajcarjev,
• knjige: 92 goldinarjev 19 krajcarjev,
• zbirka kovancev: 58 goldinarjev 46 krajcarjev,
• zbirka rudnin: 87 goldinarjev 20 krajcarjev.

Iz zapuščinskega spisa razberemo, da so se kot Vodnikovi dediči priglasili brat Anton ter sestri Jera in Uršula. Ker pa je bil Vodnik duhovnik, je po takratni avstrijski zakonodaji veljalo, da pripadata dve tretjini premoženja cerkvi in ubogim. Kot dedič se je zato priglasila tudi komorna prokuratura (danes pravobranilstvo) kot zastopnica cerkve in ubogih v Koprivniku v Bohinju, kjer je Vodnik tri leta služil kot samostojni kaplan.

Premoženje je bilo v letih 1819 in 1820 prodano na dražbah; izkupiček je znašal 943 goldinarjev 1 krajcar, zbirko rudnin pa so odstopili ravnatelju normalke Mešutarju za skromnih 30 goldinarjev.

Po poplačilu kar znatnih dolgov in sodnih stroškov je od Vodnikovega premoženja ostalo 1336 goldinarjev 57 ¾ krajcarja, ki so jih razdelili na tretjine (po 445 goldinarjev 39 ¼ krajcarja), in sicer tretjino cerkvi v Koprivniku, tretjino ubogim v Koprivniku in tretjino Vodnikovim sorojencem Antonu, Jeri in Uršuli.