Kranjski deželni stanovi so po oblikovanju tekom 15. stoletja svoj vrhunec doživljali v 16. stoletju, ko jim je moral deželni knez zaradi dolgov, turške nevarnosti in stroškov vzdrževanja Vojne krajine predvsem v verskih zadevah popuščati. Politična moč stanov je izvirala iz pravice do odobritve davkov, skrbeli so tudi za reparticijo, pobiranje in nadzor porabe deželnih davkov. Po dokončnem obračunu s protestanti v tretjem desetletju 17. stoletja je začela moč stanov slabeti. Nastopilo je obdobje političnega absolutizma, v katerem je bilo odobravanje davkov že precej rutinska zadeva. O vojaških in davčnih vprašanjih je sicer še vedno razpravljal deželni zbor, ki pa ni imel veliko možnosti za dosego vladarjevih koncesij.

Reforme Marije Terezije in Jožefa II. so stanove izpodrinile iz uprave in sodstva. Na odmero davkov niso imeli več resnega vpliva in so vladarjeve zahteve vzeli le na znanje. Struktura stanov je sicer ostala nespremenjena, a so sklepali le še o ožjih stanovskih zadevah in volili svoje funkcionarje. Jožef II. je celo prenehal sklicevati deželne zbore in razpustil urad poverjenikov. Po njegovi smrti (1790) se je obnovilo delovanje deželnega zbora, spet so bili izvoljeni stanovski odbori in poverjeniki. Stanovi so bili brez realne moči, njihovo delovanje omejeno in nadzirano, finance podrejene dvornim knjigovodskim oblastem. Bili so le še družabna institucija, dokler jih niso 1809/10 Francozi ukinili.

Po odhodu Francozov, ki so Kranjsko vključili v Ilirske province (1809–1813), je sledila previdna restavracija avstrijske oblasti. S cesarskim patentom je bila 8 let po ukinitvi obnovljena tudi »stanovska ustava«. Patent je v zbirki listin ohranjen kot tisk v nemškem jeziku, bolj razširjena pa je bila dvojezična, nemško-slovenska različica. Nekaj izvodov hranimo tudi v Arhivu Republike Slovenije.

Avstrijski cesar Franc I. uvodoma sporoča, da je ločitev vojvodine Kranjske od njegovega cesarstva leta 1809 prinesla tudi razpustitev stanov in da si od ponovne združitve prizadeva zaceliti globoke rane, ki so bile deželi prizadejane. Tudi obnovitev stanovske ustave – na podlagi prejšnje, a ob upoštevanju spremenjenih okoliščin – je bila v tem času predmet njegove očetovske skrbi. V resnici je bila obnovitev stanov na sporedu že od spomladi 1814. Na mizi so bili različni predlogi, tudi skupni stanovi za »Ilirijo« ali pa skupni za Kranjsko in Koroško, ki sta tedaj tvorili en gubernij. Nekateri visoki uradniki so bili proti obnovitvi stanov na Kranjskem, saj naj bi lahko upravne posle redni državni organi opravljali s precej nižjimi stroški kot stanovi. Cesar je vendarle odločil, naj se stanovi ustanovijo v vsaki deželi posebej. Spomnimo pa, da na Štajerskem in Koroškem (celovško okrožje) v delovanju stanov ni bilo francoske cezure. Njihov ustroj je ostal tak, kot je bil določen po letu 1790.

Vojvodino Kranjsko predstavljajo stanovi; ti so štirje: duhovniški, gosposki, viteški in mestni. Vsak stan zaseda svojo klop. V duhovniški (prelatski) stan sodijo nekdanji člani tega stanu, ljubljanski stolni kanoniki (kolikor so bili člani že prej), sicer pa naj odslej poleg stolnega prošta in dekana v imenu kapitlja na duhovniški klopi sedita še dva izvoljena stolna kanonika.

Gosposko klop tvorijo knezi, grofi in baroni, viteško vitezi. Kot pogoj svetnega deželanstva oz. »sedeža in glasu« na teh dveh klopeh so poleg plemiškega stanu navedenih stopenj določeni v deželno desko vpisana posest, inkolat in polnoletnost. Kolikor je član stanov v stečajnem postopku, nima pravice do sedeža in glasu, dokler je postopek v teku in ne more prosto razpolagati s svojimi nepremičninami. Inkolat (nekakšno domovinsko pravico, v prevodu patenta dushelno rojaſhtvo) podeljuje le cesar, stanovi pa lahko prek deželne vlade (gubernija) predlagajo primerne posameznike.

Mestno klop zasedajo predstavniki deželnoknežjih mest, pri čemer ima Ljubljana dva, ostala mesta, ki so bila že prej člani stanov, pa po enega predstavnika.

Delokrog stanov obsega na splošno vse stvari, ki zadevajo blagor dežele in stanov, pri čemer je tem dopuščeno, da na svojih zborovanjih v imenu dežele oblikujejo prošnje in pritožbe ter jih predložijo deželnemu guberniju, prek le-tega dvorni oblasti ali cesarju osebno. Bistvo stanovskih (ne)pristojnosti se skriva v 6. členu: Pravico nalaganja davkov pridržujemo zgolj Sebi … bomo pa sprejeti razpis zemljiškega davka dali stanovom v obliki posebnega postulata vsako leto na znanje … Stanovi naj potem poskrbijo za pravilno reparticijo davka po deželi, pri čemer skupnega zneska ne smejo preseči in morajo se držati veljavnih predpisov; skrbeti morajo tudi za pravilno vodenje evidence – davčnega katastra. Stanovi nimajo vpliva na pobiranje zemljiškega davka niti na odločitve glede morebitnega zvišanja davkov. Za uteho so smeli prek deželnih ali dvornih oblastev predlagati kandidate za mesta v kranjskih plemiških ustanovah in za prebende ter imenovati nižje stanovske uradnike, a zadnje s pogojem, da ne bodo presegli od cesarja določenih kvot glede števila osebja in plačne mase.

Najpomembnejše odločitve sprejemajo stanovi na deželnem zboru, tekoče posle pa opravlja urad poverjenikov. Obema organoma predseduje deželni predsednik (guverner). Deželni zbor zaseda praviloma le enkrat letno, na dan, ki ga določi cesar. Izredni sklici stanov so (ob izrednem razlogu) možni le s cesarjevo privolitvijo. Cesar lahko zbor tudi kadarkoli razpusti, vrh tega njegovi sklepi brez cesarjeve potrditve sploh niso veljavni.

Urad poverjenikov ima štiri člane (po enega iz vsakega stanu), sekretarja in potrebno osebje, pa tudi instrukcijo za delo. Svojega člana v uradu voli vsak stan posebej. Izvoljeni poverjeniki morajo skupaj s sekretarjem pridobiti še cesarjevo potrditev. Kandidati za poverjenike prvih treh stanov morajo imeti v deželni deski vpisano posest, lahko so javni uradniki, ne pa tudi znani zapravljivci ali osebe, katerih nezmožnost za upravljanje z (lastnim) premoženjem je prepoznalo kompetentno oblastvo, ter seveda ne osebe, ki so v kazenskem postopku in še niso bile spoznane za nedolžne.

Zanimivo rešitev najdemo pri (prvem) mandatu poverjenikov, ki je sicer šestletni. Da bi se po izteku mandata ne zamenjali vsi štirje naenkrat, naj se po prvih treh letih z žrebom (durch das Loos) »losajo« dveh, ki naj odstopita, izpraznjeni mesti pa se nato zapolnita z izvolitvijo po posameznem stanu.

Pripadnikom gosposkega in viteškega stanu, ki so vpisani v posebni plemiški matriki, cesar milostno dovoljuje še nošnjo že pred letom 1809 odobrene stanovske uniforme, potegujejo se lahko za mesta v plemiških ustanovah in za prebende. Tudi nekdaj imatrikulirani člani dveh plemiških stanov, ki trenutno sicer nimajo potrebnega premoženja, smejo omenjene osebne pravice še naprej uživati; dokler ne pridobijo v deželno desko vpisane posesti, pa nimajo pravice sodelovati na deželnem zboru.

Na koncu je cesar za 18. marec 1819 najavil prvo zasedanje deželnega zbora. Takrat naj bi slovesno »vpeljali« stanove in izvolili poverjenike ter njihovega sekretarja. Člani prvih treh stanov naj dotlej izkažejo izpolnjevanje pogojev, prav tako naj se izvolijo predstavniki mest.

Patent o obnovitvi kranjskih stanov je bil natisnjen dvojezično. Ni prvič tako, da lažje razumemo nemški kot slovenski stolpec patenta. Viktor Supan, ki je konec 19. stoletja povzel vsebino dokumenta, je pripomnil, da so predpisi, ki jih je za Kranjsko v času Marije Terezije prevajal strokovni prevajalec, zgodovinar Linhart, v jezikovnem pogledu boljši od tega, menda Vodnikovega prevoda. Patent je bil pravni akt brez resnične vsebine. Kranjski stanovi niso odločali praktično o ničemer več, bili so senca svojih prednikov, »živ mrlič«, kot se je izrazil Sergij Vilfan. Revolucionarno leto 1848 so po spletu okoliščin še preživeli, leta 1861 pa so bili stanovi v avstrijskih deželah dokončno razpuščeni.

Andrej Nared