Dopis ljubljanskega škofa Konrada Adama Glušiča nadvojvodi Karlu II.

Vzhodno od ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so imeli vse od srede 13. stoletja svoj samostan manjši bratje, katerih ustanovitelj je Frančišek Asiški. Ob delitvah na konventualce, pri nas znane kot minorite, in observante, pri nas bolj znane kot frančiškane, so se ljubljanski bratje pridružili minoritski veji reda. A v začetku zadnjega desetletja 15. stoletja so jih na željo kralja Maksimiljana in ob posredovanju deželnega glavarja Viljema Turjaškega v samostanu zamenjali frančiškani. Samostan je spadal v avstrijsko provinco s središčem na Dunaju.

Večji del druge polovice 16. stoletja so življenje v Ljubljani zaznamovala trenja med katoličani in protestanti, natančneje luterani. Ob deželnem knezu in ljubljanskem škofu ter članih stolnega kapitlja so bili na katoliški strani med bolj izpostavljenimi tudi redovniki, luteranski predikanti pa so imeli oporo v večjem delu deželnih stanov in ljubljanskih mestnih oblasteh. Nasprotovanja so se močneje zaostrila v drugi polovici petdesetih let in z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevala tudi še v sedemdesetih letih. Eden od bolj odločnih nasprotnikov protestantizma v Ljubljani je bil frančiškanski redovnik in pridigar Jurij Bravšič, ki je leta 1567 postal celo dekan ljubljanskega kapitlja.

Frančiškanske skupnosti v avstrijskih deželah ter na Hrvaškem in Ogrskem so ob protestantih slabila tudi turška osvajanja na zahodnem Balkanu in v Podonavju. Tako je bosansko-hrvaška provinca leta 1559 zaprosila avstrijsko, da bi ji prepustila ljubljanski samostan. Avstrijska provinca in vrhovno vodstvo reda sta se s predlogom strinjala, nasprotovali pa naj bi mu ljubljanski meščani. Sklepati bi mogli, da si luteranska mestna oblast ni želela številčnejšega dotoka novih redovnikov v mesto. Dve leti kasneje, ko sta v samostanu prebivala le dva frančiškana, je ljubljanski magistrat namreč prosil vladarja, da bi se mestni špital preselil v prostore skoraj praznega frančiškanskega samostana. Prav mogoče je, da bi po avguštincih, ki so Ljubljano zapustili dobrih pet let pred tem in prostore samostana pri sv. Jakobu prepustili cesarskemu špitalu, prestolnico Kranjske tako zapustila še ena redovna skupnost (frančiškani).

V začetku sedmega desetletja 16. stoletja je bilo stanje v ljubljanskem frančiškanskem samostanu očitno tako slabo, da so skrb zanj pokazali deželni knez, njegovi uradniki na Kranjskem ter ljubljanski škof Konrad Glušič. V arhivu vicedomskega urada za Kranjsko se je ohranilo več dokumentov, ki izpričujejo to skrb. Prvi med njimi je prepis pisma škofa Glušiča, ki ga je 12. junija 1572 iz Gornjega Grada naslovil na nadvojvodo Karla. Škof deželnemu knezu poroča, da je na njegovo prošnjo predstojnik samostana na Sveti Gori pri Gorici poslal v Ljubljano dva patra. Ta sta si ogledala samostan in se pisno ter ustno zavezala, da sta se pripravljena naseliti v ljubljanskem samostanu. Pri tem hvaležno sprejemata podporo 52 goldinarjev, ki naj bi jima jo po nalogu deželnega kneza letno izplačeval vicedom. Ob tem prosita tudi za podelitev vinske in žitne desetine pri Reki, ki jo je pred tem užival brat Peter, po njegovi smrti pa jo prejema senjski škof. Po mnenju omenjenih frančiškanov letna podpora 52 goldinarjev ne zadošča za vse potrebe samostana. Pri tem velja opozoriti, da frančiškani v tem času niso razpolagali s premoženjem samostana, ki so si ga pridržali gospodje Turjaški, sicer samostanski odvetniki in sindiki (upravitelji premoženja), ki pa se prestopili med protestante.

Iz kasnejših dokumentov v omenjeni zadevi zvemo, da je deželni knez zavrnil prošnjo frančiškanov po reški desetini, a sta se omenjena frančiškana kljub temu naselila v Ljubljani in nato še vrsto let prejemala vsak po 52 goldinarjev letne podpore. S prihodom dveh svetogorskih frančiškanov v Ljubljano je dejansko prišlo tudi do prevzema ljubljanskega samostana s strani redovnikov bosansko-hrvaške province. Avstrijska provinca je sicer v začetku 17. stoletja uveljavljala pravico do ljubljanskega samostana, a je bil ta po odločitvi vrhovnega vodstva reda leta 1615 določen bosansko-hrvaški provinci. Ta je tako v svoj uradni naziv kmalu dodala tudi ime Kranjske, ljubljanski samostan pa je v drugi polovici 17. stoletja postal njeno središče in sedež provinciala.

Jože Škofljanec