Poročilo namestnika pooblaščenca okrajnega Oddelka za zaščito naroda Ribnica

V rubriki arhivalija meseca običajno predstavljamo dokumente, ki so izjemni ne le po svoji vsebini, pač pa tudi podobi oziroma obliki. Tokratni dokument predstavlja očitno izjemo: že ob bežnem pogledu nanj najprej opazimo slab papir, komaj berljiv zapis s korekturami, nobenih okrasitev. Pa vendar se pomembne – ali pa vsaj zanimive – zgodbe in dejstva pogosto najdejo tudi v takšnem »neuglednem« gradivu. To še posebno velja za gradivo iz časa druge svetovne vojne, ko so – zlasti pri gradivu partizanskega tabora – seveda tudi objektivne okoliščine pogojevale nastanek slabo berljivih zapisov. Ti niso bili pisani v pisarnah, ampak na »položaju«, in to na papir, ki je bil pač na razpolago. Ob pomanjkanju papirja je bilo treba posamezen list kar najbolje izkoristiti in nanj vnesti čim več informacij.

Poročilo namestnika pooblaščenca Oddelka za zaščito naroda (OZNA) za okraj Ribnica Mirka Turka – Bineta, ki ga je 13. 2. 1945 poslal nadrejenemu pooblaščencu OZNE za Notranjsko okrožje Albinu Logarju (slednji je imel enako partizansko ime – Bine), je navkljub skromni zunanji podobi zanimiv dokument. Kot je značilno za celotno gradivo OZNE, je poročilo – skupaj z ohranjenim gradivom slovenskega protirevolucionarnega tabora – predvsem bogato s podatki o nasprotjih med Slovenci v zaključnem obdobju druge svetovne vojne. Eno od območij, kjer je bil narodni razkol posebno izrazit in surov, je tudi širše območje Ribnice; podobno kot drugod je tudi tu enega svojih vrhuncev dosegel ob prelomu leta 1944–1945. V tem smislu ponuja poročilo predstavitev tedenskega dogajanja na ozkem geografskem območju, skupaj z ostalim gradivom OZNE pa nudi zanimiv vpogled v vedenje ljudi v vojnem času: v vojaške spopade, likvidacije, aretacije in omejevanje gibanja, deportacije v taborišča, zastraševanje podpornikov nasprotnega tabora, intenzivno zbiranje podatkov o nasprotnikih. Torej v vedenje, ki ga najbolje označi latinski izrek Homo homini lupus est (Človek (je) človeku volk).

A očitno človeški spopad sam po sebi ni bil zadosti in so se vanj vmešali še volkovi. Zaradi kratkih zapisov na prvi in drugi strani je dokument namreč nepričakovano zanimiv tudi za proučevanje njihovega vedenja. To je bilo v zadnjih letih predmet znanstvenega projekta Slowolf, ki med drugim navaja: »Prostoživeči, zdravi volkovi po znanih in dokumentiranih podatkih za Evropo ne predstavljajo nobene grožnje za človeka. V Sloveniji v zadnjih 100-tih letih ni znan noben primer napada volka na človeka. Znani so primeri, ko volkovi živijo v neposredni bližini človeških prebivališč, so na ljudi navajeni in jim ne povzročajo težav.«  

Ne gre dvomiti, da ugotovitev v splošnem drži, čeprav obstajajo zgodovinske raziskave, zlasti za področje Francije, ki na podlagi zgodovinskih virov dokumentirajo volčje napade na ljudi v daljšem časovnem obdobju. Verjetno pa se z njo ne bi strinjala tako avtor poročila kot Ivan Juhant, Mirku Turku podrejeni pomočnik pooblaščenca Oddelka za zaščito naroda (OZNA) za okraj Ribnica. Z volkovi sta imela v gozdnatem zaledju Ribnice, pri Grčarskih Ravnah in Grčaricah, nekdanjih kočevarskih vaseh, neprijetni srečanji. Ob prvem se je Mirko Turk pred napadom treh volkov uspel rešiti z begom in streljanjem, v drugem pa je bil položaj Ivana Juhanta še težji. Napadlo ga je kar šest volkov, pred katerimi se je zatekel na drevo. Volkovi naj bi ga naslednje štiri ure zadrževali na drevesu in ob tem tulili. Mirko Turk je zato v poročilu nadrejenim po prikazu dejavnosti domobranske strani navedel: »Poleg vsega tega pa so še volkovi, tako da je zelo nevarno že radi njih hoditi sam po tistem terenu.«

Zaradi krajevne in časovne bližine obeh dogodkov lahko skoraj gotovo zaključimo, da so bili v napadih udeleženi volkovi istega tropa. Glede na navedbo v poročilu je do njiju prišlo v času, ko je bila pokrajina prekrita z visokim snegom. O ostalih podrobnostih in vzrokih napadov lahko zaradi skoposti poročila le ugibamo: morda so se volkovi v času vojne, podobno kot v obdobju prve svetovne vojne, kljub navzočnosti vojske v gozdovih namnožili. Morda se je v vojnem času zaradi različnih vzrokov spremenil odnos volkov do ljudi, ali pa sta bila napada naključni izjemi. Nedvomno pa se je zmanjšalo število parkljaste divjadi, siceršnjega poglavitnega plena volkov, ki je v času vojne zagotovo predstavljala vir hrane partizanskim, verjetno pa tudi domobranskim enotam. Prav zaradi upada števila je bil lov na jelenjad in srnjad po vojni do konca leta 1947 prepovedan; ravno obratno je veljalo za lov na volkove, ki ga je oblast v tem obdobju – morda tudi zaradi njihovega povečanega števila – močno spodbujala. 

Danes živi v Sloveniji malo, le okoli 40 volkov. Gozdno območje od Velike do Goteniške gore še naprej predstavlja njihovo pomembno življenjsko okolje. Čeprav od poročila Mirka Turka – Bineta – v teh dneh mineva dvainsedemdeset let od njegovega nastanka – ni bilo zaslediti podatkov o napadih volkov na ljudi na območju Slovenije, vseeno ni za verjeti, da bi se volčja nrav lahko v času od zime leta 1945 do danes povsem spremenila. Le upamo pa lahko, da se je vsaj človeška.

Tadej Cankar