Med največje, vendar nerealizirane turistične projekte v Sloveniji sodi projekt »Triglavske žičnice«. Snovalci so želeli visokogorski svet, sicer dostopen le izkušenim gornikom, približati širšim množicam ter pospešiti razvoj turizma okoliških krajev.

Triglavsko pogorje je bilo že pred 1. svetovno vojno, zlasti v poletnem času, dobro obiskano. Pozimi je bilo za turne smučarje, zaradi nevarnosti snežnih plazov, manj vabljiva destinacija. Večjo možnost za smuko je ponudilo obdobje po spomladanskem proženju plazov. V tem času so med obema vojnama tja zahajali številni ljubitelji neokrnjene narave in vtiranja smučin v spomladanski srenec.

»Turistovski klub Skala«, ustanovljen leta 1921, je videl v tem delu pogorja lepo smukaško progo. 25. aprila 1927 je organiziral prvo hitrostno tekmo s Kredarice v Krmo, ki je prihodnje leto dobila ime Triglavski smuk. Ta je postal tradicionalen vse do petdesetih let minulega stoletja. Na koncu omenjenega desetletja pa se je pričel rojevati še ambicioznejši projekt. Leta 1959 so se na Bledu zbrali slovenski športni in turistični delavci ter sklenili, da se je treba, kar se da hitro, lotiti izgradnje visokogorskega centra. V igri sta bili dve možnosti: »Velo polje« in »Triglavske žičnice«. Po natančnih študijah in raziskavah je bila dana prednost slednji.

Vlogo nosilca projekta, tako po tehnični kot po ekonomski plati, je prevzel Zavod za izgradnjo športno turističnih centrov v Triglavskem gorstvu s sedežem na Bledu. Septembra 1963 je zavod v svojem poročilu o delu in v Predlogu za vključitev Triglavskih žičnic v sedemletni plan SR Slovenije navedel več razlogov za izvedbo projekta. Visoka nadmorska višina naj bi omogočala polletno smučarsko sezono, in sicer od decembra do konca maja. Na danes skoraj izginulem Triglavskem ledeniku bi se dalo smuko razpotegniti kar čez celo leto. Zaradi lege na tromeji Avstrija-Italija-Jugoslavija in razmeroma ugodnih prometnih povezav se je bilo nadejati večjega števila tujih turistov. Izgradnja večjih nastanitvenih kapacitet ne bi bila potrebna, saj bi se lahko naslonili na že obstoječe kapacitete Bleda, Mojstrane, Jesenic, Radovljice in Kranjske Gore. Triglavsko pogorje pa bi z žičnicami postalo enostavno dostopno tudi letnim turistom.

Projekt je predvideval izgradnjo krožnega sistema gondolskih žičnic v smeri Krmarica (994 n. m.) – Apnenica (2020 n. m.) – Kredarica (2515 n. m.) – Staničeva koča (2332 n. m.) s povratkom preko Apnenice v Krmarico. Sistem gondolskih žičnic bi bil izpopolnjen še z vlečnicami na Apnenici, Staničevi koči ter na samem ledeniku. Na posameznih postajah so bili predvideni gostinski objekti z restavracijami, bifeji in minimalne prenočitvene kapacitete. Postavitev žičnic bi zahtevala še ureditev cestnega dostopa do Krme, elektrifikacijo, vzpostavitev telefonskih zvez, ureditev hudournikov in izgradnjo različnih zaščitnih objektov skupaj s sistemom obveščanja za varstvo pred snežnimi plazovi.

Zaradi velikega posega v naše visokogorje in to v prav tisti del, na katerega smo še posebej ponosni, je projekt kmalu začel buriti duhove po časopisih ter odprl polemike »ZA« in »PROTI«. Na koncu sta bila vzroka za zamrtje projekta pomanjkanje dovolj močne politične volje in spoznanje njegovih snovalcev, da bi z njegovo uresničitvijo premočno posegli v naravno okolje

Jernej Križaj