Dnevniški zapisi dr. Franca Novaka o delovanju Banovinskega inštituta za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani

Akademik prof. dr. Franc Novak (1908– 1999), ginekolog, snovalec partizanske sanitete in kirurg svetovnega slovesa, se je svojih prvih treh let službovanja v Banovinskem inštitutu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v svojem kasnejšem življenju le bežno spominjal. Prvi ravnatelj dr. Josip Cholewa (1885–1942) ga je pridobil za delo v inštitutu zaradi znanja iz onkologije in radiologije, ki ga je osvojil na študijskem izpopolnjevanju v Franciji. Svoje bogato in ustvarjalno življenje je po letu 1945 v celoti posvetil ginekologiji.

A v dnevniških zapisih, ki jih predstavljamo, ga spoznamo kot ambicioznega soustvarjalca slovenske onkologije, zlasti pa kot vernega in natančnega zapisovalca dogodkov in ljudi, ki so jo porajali. V njih je zajel čas od začetkov delovanja zavoda leta 1938 do priprav svojega odhoda v partizane leta 1941, pa tudi prve povojne mesece zaposlitve v Bolnici za ženske bolezni, današnji Ginekološki kliniki.

Se je odločil za vpisovanje pomembnih dogodkov v povsem običajen črtast zvezek z rjavimi platnicami iz lastnega nagiba in je zaradi verodostojnosti pisal v tretji osebi? So bili o tem seznanjeni njegovi stanovski kolegi že od začetka, ali pa so se z zapisi srečali kasneje, ob praznovanjih delovnih jubilejev, ko so obračali pogled nazaj na prehojeno pot? Prej bi sklepali, da se je dr. Novak zaradi pomena ustanove – inštitut je takrat veljal za prvega tovrstnega na Balkanu – odločil zavestno, v maniri natančnega kronista, »odtisniti« življenje tega predhodnika Onkološkega inštituta v vseh odtenkih banalne vsakdanjosti in vznesenih trenutkov.

Dogodke je opisoval lapidarno in selektivno, v povprečju je sestavil okoli deset mesečnih zapisov. Zanimivost njegovih dnevniških zapisov je tudi v tem, da jih je dopolnjeval z množico dokumentov in jih oštevilčene pripenjal, kjer si je želel podrobnejše razlage. Med njimi najdemo uradne dopise pa razglednici in črnobeli fotografiji ter krajša sestavka. Majhna, dobro ohranjena črnobela fotografija v izmeri 6,6 cm × 9 cm, z belim robom in vidno rjasto sledjo sponke, je posebej zanimiva. Krasi številne jubilejne publikacije o zgodovini Onkološkega inštituta, a redki vedo, da je originalna hranjena v Novakovih dnevniških zapisih.

Vodstvo Banovinskega inštituta za raziskovanje in zdravljenje novotvorb je čutilo potrebo (morda jih je k temu nagovoril prav dr. Novak), da se ob otvoritvi avgusta 1938 ovekoveči pred vhodom obnovljene šempeterske kasarne, kjer je bila njihova prvotna lokacija. Od leve proti desni stojijo sekundarij dr. Milan Perušek, dr. Franc Novak, specialist ginekolog, ravnatelj dr. Josip Cholewa, docent, kirurg, primarij dr. Leo Šavnik, specialist ginekolog, dr. Lojze Štrancer, strokovni sodelavec kliničnega laboratorija, prof. dr. ing. France Avčin, nadzornik rentgenskih terapevtskih aparatov.

Znamenita izjava ravnatelja dr. Cholewe, Poljaka po rodu, s katero smo naslovili arhivalijo meseca, kaže osebno prizadetost in vnemo, ki je bila lastna domala vsem starejšim slovenskim onkologom. Dr. Franc Novak jo je julija 1938 pripisal na zgornjo stran prvega lista dnevniških zapisov. Jo je prav s tem ohranil pozabi? Morda. Zagotovo pa se je zavedal pomena zgodovinskega spomina, ki ustvarja tradicijo sleherne ustanove. Božena Ravnihar, direktorica Onkološkega Inštituta v letih 1963–1982, je bila v tem oziru zvesta naslednica. Dolga leta je skrbela za njegove dnevniške zapise. Leta 2013 so bili poleg ostalega gradiva predani Arhivu Republike Slovenije.

Marija Grabnar