Slovenska centralna vojna partizanska bolnica in konspiracija

Slovenska centralna vojna partizanska bolnica (SCVPB) je bila ustanovljena junija 1942 na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem, kamor je konec maja 1942 skupaj s 15 zdravniki prispela tudi velika količina sanitetnega materiala in opreme.

Kraj za bolnico je izbral dr. Pavel Lunaček – Igor, ki je postal prvi upravnik bolnice. Potem ko je prehodil skoraj ves Kočevski Rog, se je odločil za kočo na Daleč hribu. S svojim delom ja bolnica pričela 15. junija in je neprekinjeno delovala do italijanske roške ofenzive avgusta 1942. Po njenem koncu so se začeli ukvarjati z mislijo na varnejše, zakonspirirane bolnice, kjer bi ranjenci lahko ostali tudi pozimi.

Okupator se je zavedal dejstva, da so na območju Kočevskega Roga bolnice, a tudi če se je nevarno približal, je postojanke v večini primerov rešila konspiracija. Nemški okupator je 27. oktobra 1943 odkril eno najbolj zakonspiriranih bolnic Pugled in jo skupaj z ranjenci požgal, iz Spodnjih Lašč so ranjence pravočasno evakuirali.

Na postojanki Jelendol so postavili posebno barako za Upravo Slovenske centralne vojne partizanske bolnice. Zapisnike konferenc vodstev postojank je pisala administratorka podporočnica Zdenka Lušin Novak – Špela, ki je bila konec maja 1944 iz neznanih razlogov za kratek čas poslana v eno od partizanskih bolnic v Belo krajino, kjer ni veljala konspiracija. Čas, ki je preživela tam, si je krajšala s pomočjo lažjim ranjencem, saj je imela za seboj nekaj semestrov medicine. Čeprav je šlo za obdobje vojne, je ohranila smisel za humor, kar lahko vidimo v njenem pismu Zoranu Dobravcu – Zoranu Smrekarju, takrat namestniku političnega komisarja uprave Slovenske centralne vojne partizanske bolnice. Špela je odšla v dolino v pričakovanju skorajšnje vrnitve med svoje zakonspirirance. Že 1. julija je spet pisala zapisnik konference vodstev postojank, takrat se Zoran Dobravc omenja kot politični komisar in ne več njegov namestnik.

Konspiracija bolnic je bila nujna in za postojanke so vedeli le redki. V poštev so prišli malo obljudeni tereni. Lokacije je izbiral 7. korpus, pod upravo katerega so julija 1944 prišle postojanke Slovenske centralne vojne partizanske bolnice, delno pa ljudje na terenu, kateremu se je bilo potrebno podrediti, saj so bolnice z izjemo ravnin in čistin stale povsod. Idealna so bila kraška območja, naravno oblikovani jarki, gozd je moral biti iglast, zaraščen, a tu je bilo potrebno večjo pozornost nameniti brisanju sledi po tleh, saj je bila podlaga mehkejša kot v listnatih gozdovih. Zanesljivost okoliškega prebivalstva se je pokazala tudi v tem, da so bile nekatere postojanke več kot leto in pol na istih mestih. Prav tako je bila pomembna dobro organizirana obveščevalna služba. Vsaka bolnišnica je imela svojo javko, do katere so partizanske enote pripeljale ranjence, nato so jih pozno zvečer ali zgodaj zjutraj z zvezanimi očmi bolničarji prepeljali oziroma prenesli do postojank.

Posebno pozornost so namenjali vhodom v postojanko, saj je bilo potrebno teh nekaj metrov dobro zamaskirati. Če je bil vhod med listavci, je moral imeti »kamufler« vedno na zalogi dovolj listja, da je prikril sledi. Velikokrat so se posluževali tega, da so na poti do javk posekali drevje in ga sežgali, da je zgledalo, kot da pripravljajo drva. Strogo kontrolirani so bili tudi prihodi in odhodi s postojank, kurirji so pošto puščali na javkah. Najtežje je bilo zamaskirati oguljen mah s skal in skorje s strohnelih štorov.

Poseben režim je veljal pozimi. Najlažje je bilo postojankam, ki so bile dostopne preko tekoče vode, a je bilo vseeno potrebno narediti gaz do vhoda. Tako je moštvo gazilo daleč naokoli v krogih, celo do odcepov za bližnje vasi. Sani so imele ožje krivine, da so za seboj puščale enake sledi kot smučarji, vmes so jih nekajkrat dvignili in prenesli, od tam pa sta šla dva smučarja dejansko naprej, največkrat v patrolo po terenu. Včasih je »kamufler« odcep zamaskiral s smrekami, ki jih je posadil v globok sneg. Za vsak tip snega so obstajala posebna navodila. Nekatere postojanke so bile dostopne samo tik pred ponovnim sneženjem, ki je zabrisalo vse sledi. Najbolj idealno je bilo, da je imela postojanka na voljo dovolj živeža in sanitetnega materiala za celo zimo; to so bile tako imenovane zasnežene postojanke.

Na območju postojank je prav tako veljala stroga tišina. Drva so sekali v zgodnjih jutranjih urah ali v bunkerjih, kuharji so morali paziti na dim, ranjenci so zaradi ne dovolj suhih drv včasih prezebali. Strehe so morale biti zamaskirane, da se jih ni opazilo iz letal, pozimi so se gibali samo v belih oblačilih. Ko se je leta 1943 za partizanske bolnice uvedlo poimenovanje SVPB in je tej kratici sledilo ime, točka, številka ali črka, je bila dovoljena uporaba samo tega poimenovanja. Če je kdo navedel celo ime bolnice skupaj z lokacijo, so sledili kazenski ukrepi.

Navkljub preverjanju osebja so se dogajale izdaje, za najbolj zanesljive so se izkazali ozdravljeni pacienti bolnic. Ko je postal sumljiv ranjenec, je bilo potrebno biti še posebej pozoren; nekatere so predali varnostnim enotam ali jih celo likvidirali.

Za partizanske bolnice je veljalo nenapisano pravilo, da konspiracije ni nikoli preveč.

Polona Trobec Mlakar