Prikrite radijske zveze z agenturo, radijska prislušna dejavnost in protiradijska zaščita v dejavnosti organov za notranje zadeve SR Slovenije

Jugoslavija se je po drugi svetovni vojni znašla med dvema vojaškima blokoma. Če je bil  jugoslovanski enopartijski komunistični režim neposredno po drugi svetovni vojni še mnenja, da so Jugoslavijo zaradi ideološko nasprotnega značaja njenega državnega sistema najbolj ogrožali Američani in Britanci, se je skupini tako imenovanih »zunanjih sovražnikov« z informbirojevsko krizo po letu 1948 priključila tudi Sovjetska zveza s svojimi sateliti. Po mnenju jugoslovanskih organov za notranje zadeve naj bi se »zunanji sovražniki« povezovali z jugoslovanskimi razrednimi sovražniki (»notranji sovražnik«), h katerim so prištevali razlaščeni buržoazni razred, ostanke meščanskih strank, kvizlinške organizacije (in njihove ostanke), politično emigracijo ter tudi Cerkev, z namenom spodkopavanja jugoslovanskega enopartijskega režima. Le-to naj bi dosegli v okviru tako imenovane »specialne vojne«, ki jo je visok uradnik organov za notranje zadeve Edo Kranjčevič leta 1978 označil kot »/…/ kompleks, celoto organiziranih nasilnih in subverzivnih aktivnosti, učinkovanj in pritiskov na praktično vseh sektorjih družbenega življenja, še posebej pa na ideološko-političnem in diplomatskem področju, v kulturi, prosveti in znanosti, v ekonomiki, na področju propagande in informiranja, na sektorjih varnosti in obrambe itd., ki je uperjeno zoper državo in njeno družbenopolitično ureditev /…/«.

Za učinkovito sredstvo v »specialni vojni« se je izkazala dobro razdelana mreža agentov in zagotavljanje delujočih prikritih komunikacijskih zvez. Organi za notranje zadeve SR Slovenije (ONZ) so zato posebno pozornost posvečali tako vzpostavljanju kot kontroli radijskih zvez (ali »radijski prislušni dejavnosti«). Njihov cilj je bil raziskovati in odkrivati agenturno-obveščevalne postaje tujih obveščevalnih centrov na Slovenskem oz. v inozemstvu, slediti radijskim zvezam tujih obveščevalnih centrov na Slovenskem z nameščenimi agenti na terenu, sodelovanje in usmerjanje lastnih agenturno-obveščevalnih centrov na terenu, kakor tudi onemogočanje propagande državi nasprotnih sil.

Vendar; leta 1980 je Služba državne varnosti (SDV) ugotavljala, da je bila kontrola radijskega prometa na Slovenskem v velikih težavah, saj naj bi bila kadrovsko in tudi tehnično podhranjena. Vzroke so iskali v dejstvu, da je kontrola radijskega prometa po letu 1966 prešla v roke Jugoslovanske ljudske armade, ki pa v vzdrževanje in nabavo opreme, kakor tudi izobraževanje kadra, v šestdesetih in sedemdesetih letih domnevno ni vlagala zadostnih sredstev.

SDV je ob izteku sedemdesetih let želela stanje na področju vzpostavljanja in kontrole radijskih zvez spremeniti. Akcije SDV v tujini so postajale vse pogostejše, prav tako potrebe po nadzoru radijskega prometa tujih policij in možnih tujih agentov. Tako so se lotili raziskave tržišča ter nabave »prototipov« opreme, ki bi omogočali prikrite komunikacije z agenti na terenu. Stike so navezali s podjetjem Racal Tacticom Ltd., ki je bilo ustanovljeno leta 1950 v Veliki Britaniji in se je specializiralo na izdelavo vojaških radijskih in šifrirnih izdelkov. Podjetje Racal Tacticom je konec sedemdesetih let predstavilo nov sistem bazne in prenosne vohunske radijske postaje, ki so jo v reviji Electronics & Power označili za vohunski radio, kakršnega bi koristil sam James Bond.

SDV je sistem pridobila in ga preizkusila. V poročilu o sistemu agenturnih zvez Racal so leta 1983 zapisali, da predstavljala prenosna radijska postaja (Racal MA-4150) učinkovit sistem z razmeroma enostavnim rokovanjem, ki je zaradi lastnega akumulatorja omogočal vzpostavljanje zvez v gibanju, kar je oteževalo odkrivanje in sledenje zvezam na terenu. Prenosna radijska postaja je bila vgrajena v standardni Samsonite poslovni konček, ki je vseboval sprejemnik (Racal RA-4151), oddajnik (Racal TA-4152) ter enoto za shranjevanje sporočil (Racal MA-4153). Le-ta je lahko, četudi je bila izključena, shranjevala šifrirana sporočila do enega tedna. Po potrebi so lahko sistemu dodali tudi priročno šifrirno napravo (Racal MA-4245), ki je obsegala standardno QWERTY tipkovnico. Za optimalno delovanje prenosne vohunske radijske postaje je bila potrebna uporaba Racalove bazne postaje. Bazna postaja (Racal MA-4180) je bila sestavljena iz komandne enote (Racal MA-4180), generatorja tona (Racal MA4181), čitalnika traku (Racal MA4182) ter zaslona s tipkovnico. Naprava je samostojno preverjala napake, odpravljala dvoumnosti, šifrirala ali dešifrirala sporočila in vsebovala zelo učinkovite antene, ki so omogočale komunikacijo na velike razdalje. V idealnih razmerah so dosegali domet tudi do 5.000 km in lahko hkrati komunicirali s petimi prenosnimi postajami.

Sistem je deloval na način, da je operater (agent na terenu ali na skrivni lokaciji) s pomočjo kodne knjige vnesel v postajo sporočila, ta jih je pred prenosom preoblikovala v pet mestne numerične skupine in jih poslala v posebnem Racalovem formatu, Morsejevi kodi ali v obliki zvoka. Prejemnik je sporočilo z uporabo dešifrirne naprave razvozlal in s tem preprečil, da bi nezaščiteno sporočilo prišlo v napačne roke.

SDV je bila pri uporabi Racalovih vojaških radijskih in šifrirnih rešitev v »dobri družbi«, saj ni bila edina evropska obveščevalna služba, ki je v času hladne vojne uporabljala njihove izdelke. Prav predstavljeni Racalov sistem bazne in prenosne vohunske radijske postaje je tekom osemdesetih let uporabljala tudi posebna enota nizozemske tajne obveščevalne službe (znana pod imenom Operatiën en Inlichtingen, slovensko "operacije in obveščevalna dejavnost"). Iz arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, žal ni razvidno, koliko Racalovih sistemov je SDV dejansko kupila, a predvidenih je bilo vsaj 13 prenosnih postaj in ena bazna postaja, ki bi omogočale nemoteno obveščevalno delo njene agenture.

Gregor Jenuš