Imenik telefonskih naročnikov in telefonskih uradov za Slovenijo

Pred 140 leti – 14. februarja 1876 je na patentnem uradu v Bostonu prijavil svojo napravo za telegrafski prenos govornih in drugih glasov Alexander Graham Bell, gluhi materi rojeni škotski inženir, inovator in po družinski tradiciji logoped tretje generacije, ker je oče njegove gluhe zaročenke, pomemben odvetnik, s patentom pogojeval svojo privolitev v poroko. Bell je obveljal za izumitelja elektromagnetnega telefona kljub burnim aferam, tožbam in prizadevanjem morda bolj zaslužnih izumiteljev sodobnikov (A. Meucci, E. Gray). Prvi uspešen prenos je opravil marca, prvi pogovor na oddaljenosti dveh angleških milj med Bostonom in Cambridgom pa oktobra. Na svetovni razstavi v Philadelphii je njegov »govoreči telegraf« predstavljal pravo atrakcijo.

V Sloveniji so prve poskuse s telefonom opravili že decembra 1877; v Ljubljani je aparat za ta namen kupilo ravnateljstvo višje realke, v Mariboru pa so prenos govora skušali opraviti s  telegrafskima postajama Gradec in Celovec, a neuspešno. Prvo telefonsko linijo je napeljal leta 1881 ljubljanski proizvajalec zvonov Albert Samassa med svojim uradom na južnem pobočju grajskega hriba in 140 metrov oddaljeno tovarno zvonov na Zvonarski ulici na Prulah, 1888 pa je dobila mariborska bolnica interni telefon za povezavo med oddelki.

Oblikovanje telefonskih omrežij je omogočil izum telefonske centrale (Madžar Tivadar Puskás 1876). Avstrijsko trgovinsko ministrstvo je od junija 1881 podeljevalo zasebnikom koncesije za postavitev zasebnih telefonskih omrežij. Dunaj ga je dobil decembra istega leta, leta 1882 tudi že Gradec in Trst, v Ljubljani in Mariboru pa je bilo zanj premalo zanimanja. Leta 1892 je Avstro-Ogrska zgradila med Dunajem in Trstom neposredno, tedaj najdaljšo, 505 km dolgo linijo v Evropi, a sicer razvoj avstrijske telefonije ni šel v korak s preostalo Evropo (1885 je imel na Dunaju telefon le vsak 1050. prebivalec, medtem ko v Berlinu, Parizu in Rimu že vsak 40.) in ministrstvo se je zaradi cenovne in tehnične nezadovoljivosti koncesionarske ponudbe odločilo za odkup. Do začetka leta 1895 so podržavili vso telefonijo in jo prenesli pod okrilje poštne in telegrafske uprave.

Država je intenzivno vlagala v komunikacijsko infrastrukturo z gradnjo prostorov za nameščanje central, tako sta dobila Maribor 1894 in Ljubljana 1896 novo poštno in telegrafsko palačo. Stavbama sta kmalu sledili državni telefonski omrežji; v obeh mestih sta začeli delovati jeseni 1897, vključeni sta bili tudi v medkrajevni telefonski promet. Naročnikov sta imeli v začetku ljubljansko 66 in mariborsko 18, v treh letih se je njihovo število več kot potrojilo (1901: Ljubljana 192, Maribor 68). V novi poštni zgradbi v Celju so dobili centralo in govorilnico leta 1902.

Do konca prve svetovne vojne so potegnili telefonske vode širom vseh slovenskih pokrajin, najzgodnejši so bili na Primorskem, najbolj razvejani pa na Štajerskem.

Prvi seznami telefonskih naročnikov se pojavijo neposredno ob začetkih delovanja telefonskih omrežij. Nekaj najimenitnejših dunajskih imetnikov telefonski priključkov je objavil satirični list Kikeriki že pol leta pred otvoritvijo področne centrale konec 1881, ko je izšel uradni seznam vseh priključkov. »Knjiga norcev«, kot so v pogovornem jeziku Berlinčani imenovali svoj seznam deležnikov telefonske ustanove, je izšla ob začetku delovanja centrale istega leta.

Pri nas iz najzgodnejšega obdobja, ko se je nove naprave še držalo humorno izraženo nezaupanje, takega seznama žal nismo našli. Narodna in univerzitetna knjižnica hrani seznama za Ljubljano za leti 1905 in 1920, Muzej pošte in telekomunikacij Polhov Gradec pa seznam za Trst, Primorsko in Kranjsko za leto 1911.

Tokratna arhivalija meseca s pregledom telefonskih naročnikov niza utrinke iz življenja 99 slovenskih krajev leta 1922. Največ telefonov je imela seveda Ljubljana 568 (telefon na približno 94 prebivalcev), nato Maribor 394 (telefon/78 prebivalcev), Celje 132 (telefon/75 prebivalcev), Ptuj 51 (telefon/87 prebivalcev), Kranj 30, Ljutomer 20, Murska Sobota 15, Bled in Lendava po 14, Tržič 13, Radgona 12, Žalec 11, Ormož, Rogaška Slatina, Središče ob Dravi, Škofja Loka in Vrhnika po 10. V ostalih 21-ih krajih je bilo od 3 do 9 telefonov, v 32-ih le po eden ali dva, v 21-ih pa so lahko telefonirali samo iz javne telefonske govorilnice.

Običajen čas delovanja javnih govorilnic je bil od 8. do 18. ure z dvournim premorom med poldnevom in drugo uro. Nepretrgoma podnevi in ponoči so bile na razpolago le govorilnice v  Mariboru (na glavni pošti in glavnem kolodvoru), Lendavi, Gornji Radgoni, Murski Soboti in Zidanem Mostu. Na Ptuju, v Celju, Kranju, Tržiču in Novem mestu so delale poleti od 7. do 21. ure in pozimi od 8. do 20. ure – tako imenovana popolna dnevna služba. Zadnjo so zagotavljali v času turistične sezone še v letoviških Bledu, Rogaški Slatini in Rimskih Toplicah. Ljubljančani so lahko nepretrgoma klicali iz javne govorilnice v poštni palači, ves dan iz današnjega Arhiva Republike Slovenije– Virantove hiše (Sv. Jakoba trg, danes Levstikov trg 3), v kateri sta domovali Poštna direkcija in Pošta Ljubljana 3, z glavnega kolodvora pa v omejenem času z opoldanskim premorom.

O telefonskih naročnikih na splošno izvemo že iz uvodoma v imenik vključenega izvlečka telefonskega pravilnika, ki jih razvršča v razrede z različnimi višinami naročnin in razlaga njihovo zaračunavanje; pojasni še način obračunavanja pogovorov in doda splošna navodila, kako sploh uporabljati telefon – kako glasno govoriti v livnik, kdaj sneti in kdaj kam obesiti slušalo, povedati številko klicanega, ki jo mora centrala ponoviti (telefonski aparati še niso imeli številčnic in pogovore so prevezovale telefonistke v centrali). Nazadnje ne pozabi dodati tudi opozorila, naj ob nevihtah ne uporabljajo telefona.

Prebiranje naročnikov oživlja podobe krajev, še posebej tistih z večjim številom naročnikov. V Ljubljani so bili s telefoni opremljeni organi civilnih in vojaških oblasti, razvejana pokrajinska uprava, pa mestni magistrat, njegovi uradi in podjetja ter župan, posebno mesto gre poštnim službenim telefonom. Imele so jih bolnice (obča javna na Zaloški, porodnišnica, sanatorij Leoninum, Elizabetinum, blaznica) in lekarna pri »Zlatem jelenu«, kulturne ustanove in šole (Glasbena matica, Operno gledališče, Dramsko gledališče, ravnateljstvi mestnega liceja in višje državne realke, državni obrtna in podkovska šola) ter politične stranke. Največ naročnikov je bilo seveda iz gospodarstva – banke, hranilnice in menjalnice, različne zavarovalnice, tovarne, podjetja, manufakture in delavnice, razne zadruge, uvozno-izvozna podjetja, veletrgovine in trgovci vseh vrst, tuja trgovska in predstavništva podjetij, časopisne hiše, tiskarne in knjigoveznice, železnice in kolodvori, omeniti morda velja stavbeno vodstvo Električne železnice in urad za razstavišče Ljubljanski veliki sejem, skoraj bi pozabili na hotele, kavarne, gostilne, Narodni dom … naštevali bi lahko še in še. Naj le še dodamo, da so tudi posamezniki, ki so imeli telefon na lastno ime, prihajali iz poslovnega sveta. Največ je bilo odvetnikov s svojimi pisarnami, bančnih ravnateljev, direktorjev, pomembnih uradnikov, nekaj inženirjev in profesorjev; njihov naslov se pri nekaterih ujema s službenim, pri drugih ne. V krajih z manj telefoni vidimo, da so te največkrat imele žandarmerijske in železniške postaje ter pomembni gospodarski subjekti in podjetni posamezniki.

Pa naj bo zdaj dovolj ugotavljanja, raje se sami podajte na raziskovalno dogodivščino v vam domače in ljube kraje, med bližnje ljudi, sorodnike in znance.

Aleksandra Mrdavšič