Urbar graščin Bogenšperk in Lihtenberk

Pred 330 leti, januarja 1684, se je v graščinah Novi dvor in Stari dvor pri Radečah kuharici Ani in več drugim osebam nekajkrat prikazal duh. Šlo je za duha pokojne Marije Elizabete grofice Gallenberg, ki mu je pot v nebesa zapirala pred desetletji storjena, 60 goldinarjev »vredna« krivica. Grofičinemu duhu je lahko prineslo odrešitev le branje tridesetih maš pri oltarju sv. Antona Padovanskega v cerkvi na bližnji Jagnjenici. Vznemirljivo dogajanje opisuje v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), ki je tudi lastnoročni pisec tu predstavljenega urbarja. Ta je zaradi osebne note in dejstva, da ga je v celoti napisal zemljiški gospod – in ne denimo njegov oskrbnik – prava posebnost. Med več kot dva tisoč urbarji, kolikor jih v različnih fondih in zbirkah hrani Arhiv RS, kakega drugega takega primera namreč zaenkrat nismo našli.   

Grad Bogenšperk, kjer je tisti čas nastajala Slava, in tedaj že porušeni Lihtenberk je Valvasor s svojo rosno mlado ženo Ano Rozino Graffenweger kupil 27. septembra 1672. Kupnina za graščini in pripadajočo posest ter posest istega dne kupljenega sosednjega gradu Črni potok je znašala dobrih 20.000 goldinarjev. Od Bogenšperka in Lihtenberka se je močno zadolženi Valvasor poslovil dve desetletji pozneje. Graščini je prodal jeseni 1692, se nato preselil v Krško in leto zatem v Krškem tudi umrl.

Združena bogenšperško–lihtenberška posest je okoli leta 1680 obsegala 18 hub s 23 podložniki. Nekaj več, 26, je bilo imetnikov manjših posestnih enot: mlina, oštatov, koč oziroma hiš in rovtov. Poleg dohodkov od domače podložniške zemlje, ki je večinoma ležala vzhodno od bogenšperškega in nekdanjega lihtenberškega gradu, so Valvasorju kot zemljiškemu gospodu pripadali dohodki od odvetščine in gozdnine. Obveznost odvetščine (dajatve za t. i. odvetništvo) in gozdnine (nadomestila za pravico do uporabe gozda) je vezala 38 tujih podložnikov. Domači podložniki so glavnino dajatev plačevali v denarju: od cele hube med 4 in 10 goldinarjev, od polovične med 2 in 5 goldinarjev. Manjši, naturalni del dajatev so predstavljale kokoši, kopuni, jajca in lan. Kar zadeva delovne obveznosti, so kmetje v zameno za tovorno tlako dajali denar, sicer pa so bili dolžni presti oziroma oddajati prejo ter delati na polju bodisi sami bodisi z živino. Svojevrsten položaj je imel podložnik na t. i. ribiški hubi na Bregu pri Litiji, ki je celotno obveznost poravnaval v ribah iz reke Save. Med nedomačimi podložniki izstopajo imetniki vinogradov na Novi gori, po Valvasorju uro hoda oddaljeni od Bogenšperka.

Vseh 23 strani urbarja in dva vanj vložena list(ič)a izdajajo Valvasorjevo roko. Narava zapisov na straneh 1–19 se sicer razlikuje od narave zapisov na straneh 20–23 in obeh priloženih listi(či)h. Medtem ko je prvi del izrazito urbarski – naštete so dajatve in obveznosti posameznih podložnikov – je drugi del bolj pripoveden in večkrat spominja na Valvasorjevo Slavo. Zanimiv je opis ribolovne pravice na potokih Kostrevnica in Reka, bogatih z različnimi vrstami rib in lepih rakov. Iz opisa na primer izvemo, da so se v potoka vsako leto prihajale drstit ribe iz Save; nalovili naj bi jih po več tisoč hkrati. Valvasor pohvali tudi sadje na t. i. dominikalnem polju, ki da ga je v tolikšnem obilju najti le redkokje na Kranjskem.

Kakor podložniki drugih zemljiških gospodov so tudi Valvasorjevi kmetje, za katere je izrecno rečeno, da so dobri, morali nositi breme davka in kontribucije deželi. Valvasor zapiše, da so kmetje v dolini to dolžnost vsaj delno izpolnjevali z oddajanjem travnikov, kmetje v hribih pa z živino, ki jim jo je dajal v vzrejo. Da je pisec v resnici Valvasor, potrjuje raba prve osebe. V nemško pisanem urbarju in obeh priloženih listi(či)h na osebni zaimek ich naletimo kar nekajkrat.

Lilijana Žnidaršič Golec