Poročilo nemške kriminalistične policije o partizanskem napadu pri Rašici

Pred skoraj 77 leti, točneje 20. 9. 1941, je zagorela vas Rašica kot povračilo za partizansko akcijo, v kateri je bilo ubitih šest potnikov v črnem avtomobilu Horch z oznakami IA-24080. Napad na avtomobil je 18. 9. 1941 izvedla Rašiška četa Kamniškega bataljona, ki se je več tednov zadrževala v gozdu nad vasjo. Borci so avtomobil napadli misleč, da gre za pripadnike nemške tajne policije, ki iščejo tabor partizanske čete. V Arhivu Republike Slovenije hranimo izvirno poročilo nemške kriminalistične policije z Bleda z dne 22. 9. 1941, ki so mu priložene skica kraja napada in osem zgovornih fotografij.

Na dan dogodka se je nemški geometer Julius Steinlein iz državnega urada za zemljemerstvo v Kranju odpravil proti Rašici, da bi poizvedoval po trigonometrijski točki. Njegovo delo je bilo povezano z označevanjem poteka nemško-italijanske državne meje na Gorenjskem. V šestsedežnem službenem vozilu znamke Horch so ga spremljali šofer Wilhelm Haack iz Berlina, slovenska študenta in meritvena pomočnika Franz Erzar in Valentin Hočevar ter oborožena pripadnika bataljona deželnih strelcev v Lienzu – podoficir Erwin Poje in vojak Paul Fischer. Državni urad za zemljemerstvo je namreč zaradi več akcij »komunističnih nasilnih tolp« zahteval vojaško varovanje uradnikov, ki so delali na terenu. Popoldne, okrog 17:15, se je Horch vračal z Rašice (nemško Uraschitz) proti Zgornjim Gameljnam (nemško Gamling). Kjer strma cesta, ki pelje v širokem loku okrog gozdnatega griča, napravi oster ovinek v levo, so avtomobil pričeli rešetati rafali strojnice in streli pušk. Ko so potihnili, se je pojavilo več mož oblečenih v nekdanje jugoslovanske uniforme z vojaškimi puškami in sivimi čeladami. Priča dogodka, ki jo omenja poročilo, je naštela približno trideset mož.

Do naslednjega jutra, ko je na kraj dogodka prispela kriminalistična policija, je območje zavaroval oddelek zaščitne policije in vojske. Na prizorišču jih je pričakal zgorel avtomobil in skoraj do neprepoznavnosti zoglenela trupla geometra, šoferja in meritvenih pomočnikov. Prestreljeni trupli pripadnikov vojske sta ležali več metrov pod cesto, zato poročilo predvideva, da sta ob napadu skočila iz avtomobila, da si poiščeta kritje. Strelcu Fischerju so odnesli orožje (puško, bajonet in pasove za naboje), podoficir Poje pa je poleg orožja bil še brez službene kape, vojaških hlač in čevljev. Pri pregledu okolice so v gozdu, kjer se je domnevno nahajala strojnica, našli okoli 60 izstreljenih tulcev.

S pomočjo pričevanj kmetov, ki so v času streljanja delali na polju, in preiskave na kraju napada so nemški kriminalisti napravili rekonstrukcijo dogodka. Rašiška četa naj bi spremljala že prihod Steinleinove delovne skupine na Rašico in pripravljala zasedo na strateško ugodni točki. Šofer je bil verjetno ranjen že po prvih strelih, zato je v zavoju avto obrnil v desno, ga ustavil in tako še bolj izpostavil strojnični zasedi. Čez čas so se napadalci približali avtomobilu, ustrelili ali zabodli še žive ranjence, izpustili bencin iz rezervoarja, z njim poškropili avto in ga zažgali. Merilnih naprav, zemljevidov in skic, ki jih je imel v kovčku Julius Steinlein, na kraju niso našli – policija je predvidevala, da so zgoreli ali pa so jih ukradli »banditi«.

V nadaljevanju poročilo navaja še, da zaščitna policija in orožništvo izvajata obsežno patruljiranje v okolici Rašice. Med nemško hajko je bil ranjen tudi Stane Kosec, komandir Rašiške čete in eden izmed osumljenih za zgoraj opisano akcijo, ki je bil nato 17. 10. 1941 ustreljen pri Radovljici.

V znak maščevanja šesterice ubitih so oddelki 2. čete 171. rezervnega policijskega bataljona 20. 9. obkolili vas Rašica, jo požgali, prebivalce pa izgnali na Hrvaško in v Bosno.

Tanja Žohar