Premier je svoj nagovor začel z razmišljanjem, zakaj je »zgodovina človeštva žal večkrat zgodovina vojn kakor miru«, ki jo »sestavljajo neskončne zgodbe trpljenja in gorja. Iščemo in iščemo razloge, zakaj. Sprašujemo se, zakaj je bilo to potrebno, jokamo ob grobovih in spomenikih, težko odpuščamo sočloveku, kaj šele narodom.« Na ta vprašanja je ponudil tudi jasen odgovor: »Ker smo ljudje. Ker je to v naši naravi. Ker se moramo zelo truditi, da izvabljamo dobro iz sebe. Veliko lažje je sovražiti, najlažje je obsojati in govoriti, da so za vse krivi drugi …«

Uvodno razmišljanje je nadaljeval z opisom pestre zgodovine Prekmurja in poudaril zmotno mnenje, da je bila mirovna konferenca naklonjena Slovencem in da ni bil potreben nikakršen trud. »Nasprotno. Če ne bi bilo zavednih Slovencev oziroma Prekmurcev, med katerimi gre vodilno mesto dr. Matiji Slaviču, ob njem pa še dr. Francu Kovačiču ter narodnim buditeljem in domoljubom v Prekmurju Jožefu Kleklu st., dr. Francu Ivanociju, Jožetu Jeriču, Ivanu Baši, Jožefu Godini in njihovim tovarišem, bi vse zagotovo potekalo drugače in vprašanje je, ali bi danes lahko stali tukaj in praznovali. To so bili ljudje, ki jih lahko postavimo ob bok Rudolfu Maistru in Franju Malgaju ter njunim soborcem. Vsak na svoj način so se borili, da imamo danes vsaj ta del narodnostnega ozemlja v svoji državi, več ni bilo mogoče.«

Poleg dogajanja po prvi svetovni vojni je predsednik vlade izpostavil tudi tegobe druge svetovne vojne in obdobje po njej: »Za Prekmurje se je leta 1941 začelo težko obdobje, spet je v življenja ljudi zarezala vojna. Ta, druga morija je bila še hujša od prve in Prekmurje je plačalo svoj krvni davek. Spet se je v srca ljudi naselila žalost, strah je bil spremljevalec vsakdanjega življenja. A tudi to je minilo in prišla je svoboda, ki pa ni bila zlata za vse. Železna zavesa, ki se je po resoluciji Informbiroja leta 1948 še okrepila, je ostro ločila Slovence na slovenski in Slovence na madžarski strani. Pretresljive so zgodbe o ločenih sorodnikih, ki se niso mogli obiskovati, ne skupaj praznovati, nazadnje pa se niti dostojno posloviti, temveč so zadnje slovo lahko opazovali le skozi ograjo. Temna noč se je spustila nad oba naroda.«

Z navdihom je omenil dogajanje po letu 1989, ko so se začele dogajati spremembe, ki so Slovencem omogočile živeti v lastni državi in se je tudi Prekmurju začelo odpirati okno v svet. Dandanes je »naše Prekmurje edinstveni prostor, na njem živijo različni narodi različnih veroizpovedi in edina pot, ki vodi k dobremu, sta sodelovanje in spoštovanje. Prekmurje in Slovenija pripadata evropskemu prostoru, kjer narodi sobivajo in soustvarjajo pot gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja, temelječega na spoštovanju različnosti in iskanju skupnih točk. Evropska ideja je lepa in po temnih obdobjih zgodovine edina, ki lahko prepreči ponovno gledanje drug drugega skozi daljnoglede in puškine cevi.«

»Nobena skupnost ne more obstajati brez ljudi in prav ljudje so največje bogastvo Prekmurja. Ljudje, ki so znali skozi stoletja ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in vero. Nikoli jim ni bilo lahko, vedno so se bojevali na tak ali drugačen način. Prevevala jih je nekakšna melanholija, ki je značilna za življenje ljudi ob Muri. Ravninska pokrajina ljudi oblikuje drugače, jim daje mehkobo in človeško toplino ter še eno pomembno značilnost – gostoljubje, ki ga je deležen vsak obiskovalec te dežele. Prekmurski človek je vedno znal obdelovati svojo zemljo, nikoli posegati po tujem in živeti v sožitju z vsemi ljudmi, ki v srcu pošteno mislijo. Zato nikakor ni naključje, da mnogi Slovenci Prekmurje dojemajo kot izredno lepo pokrajino, ki nudi gostoljubje, kulinarične užitke ter ponuja veliko kotičkov za sprostitev in oddih od napornega vsakdana«, je premier slikovito opisal prekmurskega človeka in naravo.

Omenil je tudi finančne spodbude regiji. »V letu 2018 je na javnih razpisih oziroma zaradi pozivov in ukrepov gospodarskega ministrstva ali izvajalskih institucij pomoč v pomurski regiji prejelo 68 podjetij. Odobrenih je bilo nekaj več kot osem milijonov EUR oziroma 3,9 % vseh dodeljenih sredstev. Poleg tega smo v letu 2018 na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja dodelili dve investicijski spodbudi za investicije. Dogovor za razvoj regij za pomursko regijo vključuje 18 projektov iz Pomurja v skupni višini 52,8 milijona evrov.« V nadaljevanju pregleda je predsednik vlade poudaril tudi pomen turizma in povedal, da po Zakonu o razvojni pomurski regiji v obdobju 2010–2019 financirajo Program spodbujanja konkurenčnosti pomurske regije 2010–2019 v višini 33 milijonov EUR. Zakon je bil dvakrat podaljšan, letos se program uspešno končuje. Podprte investicije so podjetjem omogočile tehnološke posodobitve, na območju Pomurja pa je bilo ustvarjenih več kakor 900 novih delovnih mest.

V svojem nagovoru je spomnil tudi na Slovence, ki živijo onkraj meje, v Porabju. Zavzel se je za nadaljnjo vladno podporo in uspešno izvajanje projektov, pomembnih za slovensko manjšino na Madžarskem. »Za slovenska podjetja v Porabju si bomo prizadevali najti potencialne investitorje, ki bodo prispevali k njihovemu nadaljnjemu razvoju. Poleg tega se bomo trudili najti pravno podlago, s katero bi lahko tudi finančno podprli investicije slovenskih podjetij v Porabju.«

Današnjo obletnico premier vidi tudi kot priložnost za uveljavitev Prekmurja kot območja, kjer v medsebojnem razumevanju in spoštovanju drug z drugim živijo pripadniki večinskega slovenskega naroda, pripadniki Madžarov, Hrvatov, Romov, nekoč tudi Judov in Nemcev, ki vsi ohranjajo in  krepijo svojo kulturno in civilizacijsko tradicijo ter izpovedujejo različne kulturne in verske identitete za uveljavitev te svojevrstne večkulturne prekmurske družbe in njenih vsestranskih razvojnih potencialov. »Je priložnost, da okrepimo vse, kar nas je in kar nas lahko povezuje tako doma kakor tudi preko meja, kar nas je povezovalo v kulturni zgodovini in nas tudi v današnjem času na številnih področjih ter konkretno dokazuje in potrjuje, da je to mogoče«. Dodal je, da je »naša pravica živeti v miru in sožitju, naša sveta dolžnost pa si za to prizadevati vsak dan.«

»Slovenije ni brez Prekmurja in Prekmurja ni brez Slovenije. Geografsko si na skrajnem robu, ljubo naše Prekmurje, a v naše misli in naša srca si nam seglo globoko. Bodi za vekomaj del naše najlepše Slovenije, naj te nikoli več ne zagrne temna noč, naj ti vedno sije sonce«, pa so bile misli, s katerimi je svoj slavnostni nagovor končal predsednik vlade na današnji državni proslavi ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Ob robu

Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je od leta 2006 slovenski državni praznik, ki ga praznujemo 17. avgusta. Po koncu prve svetovne vojne je Pariška mirovna konferenca soglašala, da Prekmurje pripade Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po 900 letih znova združeni z matičnim narodom. Del Prekmurcev, Porabski Slovenci, pa je ostal pod Madžarsko, saj je bila za mejo določena razvodnica med Muro in Rabo. Jugoslovanska vojska je brez boja oblast na ozemlju Prekmurja prevzela 12. avgusta in jo pet dni pozneje 17. avgusta 1919 na ljudskem zborovanju v Beltincih, kjer se je zbralo več kakor 20.000 ljudi, predala civilnemu upravitelju. To dejanje, za katero so zaslužni številni prekmurski domoljubi, je eden od pomembnih zgodovinskih gradnikov današnje ozemeljske in narodnostne  celovitosti Republike Slovenije.