Ministrica Andreja Katič je obrambni resor zamenjala za pravosodnega. A zdi se, da v pravosodje ni prinesla vojaške hierarhije in razmišljanja, saj je v letu na oblasti večkrat poudarila potrebo po usklajevanju rešitev s pravnimi strokovnjaki, tožilci in drugimi igralci v pravosodju.

"Ne mislim, da sem najpametnejša, in trudim se pritegniti čim več sogovornikov," pojasnjuje Katičeva, ki se je pri vprašanju redefinicije posilstva srečala tudi z argumenti, za katere bi mislili, da so že zgodovina. "Mislim, da si bomo morale ženske izboriti še eno bitko," pravi.

Vrhovno sodišče je pred kratkim s pomembno sodbo za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti postavilo precej trdne temelje glede pregona kriminaliziranega sovražnega govora. Kaj od pravosodja pričakujete v prihodnje na tem področju, kakšen bo naslednji korak?

Zagotovo pričakujem reakcijo tožilstva, ki je bila že izkazana. Pričakujem, da bo tožilstvo v postopkih upoštevalo mnenje vrhovnega sodišča, ki pomeni korak naprej. Čeprav so že prej nekateri pravniki zakonodajo razlagali tako, kot je odločilo vrhovno sodišče. Na tem področju sicer pričakujem tudi spremembo medijske zakonodaje, pogledati bo treba prekrškovno zakonodajo, kazenska zakonodaja pa je tista zadnja. Osebno ne delim mnenja, da ni potrebe po spremembi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Predvsem pa je najprej treba spremljati sodno prakso. V prihodnjih mesecih bo strokovna razprava povedala svoje: ali je potrebna tudi sprememba 297. člena ali pa je jasno napotilo vrhovnega sodišča dovolj. To področje bomo zagotovo spremljali, saj bomo obravnavali in pripravili spremembe kazenskega zakonika.

Kako pa komentirate to, da je tožilstvo šest let s preveč restriktivnim stališčem dopuščalo marsikaj?

Mislim, da je bilo to stališče tožilstva povezano z našo zgodovino in prizadevanji za svobodo govora v Sloveniji. V sklopu tega se je tega izziva v sodobnem času lotevalo s tresočo roko. Tudi znotraj tožilstva sicer ni bilo enotnega stališča, so se pa pri svojem delu držali sprejetega pravnega stališča.

Za nameček se je to dogajalo ravno v obdobju, ko seje spodbujanje sovraštva in nestrpnosti močno razraslo, predvsem v spletnem okolju. Mislite, daje duh ušel iz steklenice?

Mislim, da je ta duh iz steklenice ušel predvsem zaradi sodobnih tehnologij. Če ne bi bilo poplave družbenih medijev in pametnih telefonov, do tega ne bi prišlo na takšen način, kot je. Hkrati je treba spremljati razmere v Sloveniji, Evropi in svetu. Utopično je pričakovati, da bo samo eno določilo kazenskega zakonika, ki naj bi bilo tisti zadnji ukrep, dalo rezultate in se bo družba spremenila.

V preteklosti so se pojavljale tudi ideje, da bi bilo na področju sovražnega govora treba najprej urediti prekrškovno področje. Na Hrvaškem so imeli pred kratkim odmeven primer, ko je bil pevec prekrškovno kaznovan zaradi ustaškega pozdrava. Pri nas se to ne bi zgodilo…

Mislim, da je uporaba prava vedno odvisna tudi od nekega družbenega mnenja. Različni prekrški se različno spremljajo in preganjajo. Če kot družba ne bomo prišli do dovolj velikega konsenza, da bomo rekli »dovolj je«, da bomo kot posamezniki svojim prijateljem, znancem, sosedom in sorodnikom povedali, kakšno obnašanje je nesprejemljivo, še tako dobro zapisano zakonsko določilo ne bo doseglo svojega namena.

Prav to sem mislil z duhom iz steklenice. Da se danes tolerira marsikaj, česar se pred leti ne bi. Tudi pri visokih političnih predstavnikih se zdi, da seje ta raven komunikacije močno znižala.

Zagotovo. Žal je resnična šala, da je vsaka sestava državnega zbora slabša, kar zadeva medsebojno konverzacijo. Mislim, da smo politiki prvi, ki bi morali z zgledom pokazati, da se da tudi na spoštljiv način povedati svoje argumente. Čeprav mogoče ljudje raje spremljajo »duhovite« pripombe ali govore, manj pa neke resne razprave, in v tem sklopu tudi mediji odigrate svojo vlogo.

Zdi se, da je zakonodajalcu in predlagateljem zakonov nekatere negativne družbene pojave težko natančno predvideti in ustrezno inkriminirati. Tudi pri kazenskem pregonu Andreja Šiška in njegovega pozivanja k uporu so se pojavili pravni dvomi. Obsodba za zdaj ni pravnomočna, bo pa končni epilog te zadeve zagotovo pomemben za celotno družbo. V smislu, kaj je dovoljeno in kaj ne. Tovrstni tabori pa se še vedno dogajajo, Šiško je dobil še nekakšnega posnemovalca…

Gre za prvi tovrsten primer, na katerem so se vsi učili. Kot ministrica in tudi osebno nasprotujem kakršnemukoli oboroženemu zbiranju. Vemo, katere oblastne naloge lahko izvaja država in katere lahko izvajajo lokalne skupnosti. Kadarkoli govorimo o ljudeh z orožjem, ki se zbirajo, pa niso lovci, to zbiranje ni dovoljeno in v družbi tudi ne bi smelo biti sprejeto kot primerno. Vsako zbiranje pa ni prepovedano. Mislim tudi, da ti pojavi niso bili vedno pravilno predstavljeni. Zdelo se je, da so posamezniki nekaj govorili, na terenu pa se je izkazalo, da so stvari drugačne. V primeru Štajerske varde spremljamo, kakšen bo sodni epilog. V vsakem primeru pa nas mora to skrbeti. Očitno svojega dela ne opravljamo dovolj dobro. Že če se govori o tem, ali je neko samoorganiziranje ali samovarovanje potrebno, to pomeni, da organi, ki bi morali pri ljudeh tako ali drugače zagotoviti občutek varnosti, niso dovolj prisotni v družbi, na terenu, v lokalni skupnosti.

Po drugi strani je prav primer Štajerske varde sprožil debato, ali ima Sova dovolj pooblastil in ali jih je treba razširiti. Kakšno je vaše stališče glede tega vprašanja?

Pričakujemo, da bo pri tem vprašanju pravosodno ministrstvo imelo pomembno besedo. Sama sem zelo previdna pri vprašanju, kakšna pooblastila dati posameznim institucijam in s kakšnimi varovalkami. Sploh tistim, ki delujejo pod nekoliko posebnimi pogoji. Glede na to, da prejšnjega zakonskega predloga nisem niti videla in ne vem, kakšen predlog se pripravlja zdaj, sem pri komentiranju raje zadržana. Vem le, kaj je bilo zajeto pri varnostni strategiji. Napovedana so bila nova pooblastila (v sredo so poslanci sicer sprejeli dopolnilo, ki je te težnje omejilo, op. p. in novo telo, ki bo spremljalo izvajanje teh pooblastil. Več od tega še nismo videli. Menim, da se pri tem razmisleku ne sme gle dati samo črnih scenarijev z vidika varnosti, tega, kaj vse se nam lahko zgodi, ampak moramo upoštevati človekove pravice in načelo sorazmernosti.

Torej pravosodno ministrstvo za zdaj še ni vpeto v pripravo zakonodaje na tem področju?

Predlog zakona, ki je bil pripravljen že v prejšnjem vladnem mandatu, smo na ministrstvu prejeli, vendar sem ga v zaprti kuverti vrnila v kabinet predsednika vlade. Nisem bila del delovne skupine in ne zdi se mi, da bi bilo to moje pooblastilo. Vključili se bomo, ko bo čas za to. Ko bo pripravljeno gradivo.

Na koncu lahko celo pride do paradoksa, da bomo zaradi ekscesnih posameznikov potencialno vsi lahko bolj nadzirani, ekscesni posamezniki pa bodo mogoče na koncu celo oproščeni. Kako vidite sorazmernost med širjenjem pooblastil in človekovimi svoboščinami? Tudi vaša stranka je pred volitvami precej poudarjala varnost. Slovenija tako ali tako velja za varno državo, zato me zanima, kakšno naj bo doziranje širjenja pooblastil, s kakšnim tempom?

Svoje smo povedali že s predlogom zakona o kazenskem postopku, s katerim smo prišli nasproti policiji z IMSIlovilci. Tudi v zakonu o varstvu osebnih podatkov bo treba narediti korak naprej. Če se želimo uspešno soočiti s kriminalom in korupcijo- ne govorimo samo o varnosti v kontekstu terorizma in drugih hudih oblik nasilja- bo treba narediti korak naprej. Vendar ne prehitro in brez razprave strokovne javnosti ter nevladnih organizacij. Ne na račun pravic in svoboščin posameznika. Podobno kot pri sovražnem govoru je tudi na tem področju treba tehtati različne pravice. Če se hočemo uspešno soočiti s kriminalom ali če želimo preprečiti, da bi po spletu kdo anonimizirano širil sovražne vsebine, mora imeti policija ustrezna orodja. Je pa pri tem treba uskladiti vse vidike. Sploh glede na to, da smo manjšinska vlada in da je treba predlog ministrstva soočiti z različnimi pogledi v državnem zboru, menim, da je lahko zakonodaja, ki zdaj prestaja sito v državnem zboru, boljša, kot bi bila sicer.

Kakšen pa je glede lovljenja tega sorazmerja odnos med vašim ministrstvom in ministrstvom za notranje zadeve? Kako se razumete z ministrom Poklukarjem? Bolje, kot sta se vaš predhodnik in njegova predhodnica?

Mislim, da se je tudi v prejšnjem mandatu naelektrenost med njima čutila šele proti koncu mandata. Upam, da se ta zgodba ne bo ponovila. Naslednja novela zakona o kazenskem postopku bo zagotovo preizkušnja. Ampak pripravljena sem se pogovarjati in sodelovati. Ne mislim, da sem najpametnejša, in trudim se pritegniti čim več sogovornikov. Za zdaj dobro sodelujemo.

Omenili ste, da boste obravnavali kazenski zakonik. V začetku leta se je veliko govorilo tudi o redefiniciji posilstva. Slovenija še vedno pozna model prisile, ponekod pa so v zakonodajo že sprejeli enega izmed modelov soglasja. Ne pomeni ne ali da pomeni da. Če prav razumem, ste vi najbolj naklonjeni slednjemu, vendar se do zdaj ni še nič udejanjilo. Kaj se dogaja s tem projektom?

Pred kratkim smo šli s kolegi čez pobude, ki smo jih prejeli za spremembe kazenskega zakonika. Ne bomo spreminjali samo enega člena, zato smo vse deležnike pozvali, naj posredujejo svoje pobude. Pregledali smo tudi pobude iz preteklosti. Glede kaznivega dejanja posilstva in drugih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost sem v začetnih debatah naletela na zelo različne poglede strokovne javnosti. Zato se zavedam, da bomo morali imeti zelo dobre argumente, ko bomo šli v spreminjanje zakona. Pripravljamo delovno skupino, v kateri čakamo samo še predstavnika nevladnih organizacij. Pripravljamo tudi analizo vseh pravnomočno zaključenih postopkov na tem področju.

Zanimivo, da do zdaj nismo imeli nobene resne raziskave na tem področju. Čeprav gre pri spolnem nasilju za problematiko, ki se izpostavlja že vrsto let. Je zdaj v družbi dozorel čas za spremembo?

Upam. Ko sem se soočila s to temo, sem tudi jaz mislila, da imamo vse v redu urejeno. Toda ko naš sistem primerjaš z modernejšimi ureditvami, ko se seznaniš s konkretnimi primeri, govoriš z žrtvami, vidiš drugo sliko. Nevladne organizacije sem zato na neki način prosila, naj se o tem veliko govori, saj je očitno še vedno tabu tema. Sama sem bila v teh mesecih- v strokovnih debatah, pa tudi v prijateljskih krogih- deležna veliko nasprotovanja, v smislu, kaj se ženske zdaj gremo. Zato ne bi rekla, da smo na tem področju kot družba naredili kakšen velik korak naprej. Mislim, da si bomo morale ženske izboriti še eno bitko. Prav zato smo tudi šli v analizo postopkov. Mislila sem, da je že več pripravljenega, da imajo tudi nevladne organizacije večji vpogled.

Čeprav je javnost navadno na strani žrtve, so najbolj nenavadni pomisleki, da bodo ženske ob ukinjanju modela prisile lažje lagale o posilstvih in podobno. Četudi črno na belem vidimo, daje krivih ovadb na tem področju izjemno malo. To se mi zdi zelo nenavadno, glede na to, da smo že kar globoko v 21. stoletju.

To mi je kar težko poslušati. Skrb vzbujajoče je, da kot družba nismo naredili koraka naprej, ampak mogoče celo nazaj. Ponovno se odpirajo razprave o pravici do splava. Mislim, da je tudi gospodarska kriza iz bližnje preteklosti naredila svoje. V smislu, da se je na primer mlad par pri odločanju, kako naprej, prej odločil, da se bo dekle odreklo karieri, ker se šteje, da bo težje dobilo zaposlitev, saj delodajalec pri ženskah pričakuje porodniško. Treba je narediti korak naprej, ne pričakujem pa, da bo lahko. To so mi že povedali…

Da ne bo lahko v državnem zboru ali že na vladi?

Na vladi niti ne. Bomo videli, kaj vse se bo širilo po družbenih omrežjih. Sicer pa tega področja ne rešuje samo kazenska zakonodaja. Moramo izobraziti vse, ki vstopajo v stik z žrtvami, da bodo imeli primeren pristop. Nesprejemljivo je, da mlado dekle, ki pride na policijo, najprej pogledajo, kako je oblečeno. To so stigme, ki se pojavljajo, pa se ne bi smele. Marsikatera žrtev pove, da se je po prvem ali drugem kontaktu raje umaknila, kot da bi se izpostavljala ponovni viktimizaciji.

Ali bo treba spreminjati tudi insolvenčno zakonodajo? V zadnjem času je zelo odmeval odpis dolgov Electe. Sicer se zdi, da celotno ozadje te zgodbe še ni povsem pojasnjeno, zelo zgovorno pa kaže, kako se da z nekaterimi manevri (s pomočjo prijateljskih upnikov) dogovoriti za visok odpis dolgov, morda celo na račun tistih upnikov, ki niso prijateljski in ostanejo v manjšini.

Močno podpiram prakso, da se po vsaki večji spremembi zakona ustanovi posebna implementacijska skupina, ki spremlja izvajanje zakona v praksi in odkriva morebitne anomalije. Prvo implementacijsko skupino smo ustanovili za pravdni postopek. Pobuda ni bila moja, sem jo pa nato razširila in odredila, naj se na takšen način preveri implementacijo vseh zakonov za nekaj let nazaj. Vsak zakon tako ali tako potrebuje nekaj časa, da se pokaže njegova uporaba v praksi. Implementacijska skupina, ki bo analizirala spremembo insolvenčne zakonodaje, bo preverila, kaj je treba spremeniti, saj za letošnje leto načrtujemo pripravo predloga sprememb. Glede tega področja pa smo prejeli tudi pobudo v zvezi s kazenskim zakonikom, ki jo še proučujemo. Gre za to, da je eno izmed kaznivih dejanj opredeljeno kot povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem in govori le o stečaju, ne pa tudi o prisilni poravnavi.

Kako sicer vi ocenjujete formo slovenske pravne države, pravne varnosti?

Enakost pred zakonom je tisto, kar mora biti postavljeno najvišje na piedestal. Če se primerjamo z drugimi državami, smo v zgornjem povprečju. Veliko pa je odmevnih primerov, ki kažejo na to, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Ocenjujem, da bo pravosodje pripoznalo anomalije znotraj sebe in se lotilo njihovega reševanja. Mislim, da imajo dovolj orodij za to. Če vsi samo kritiziramo in v vsem vidimo najslabše, to ne pripomore k krepitvi pravne države. Morali bi si predvsem želeti rešitev. Treba je tudi poskrbeti za dovolj kadra, plače, prostorske razmere in sredstva, namenjena pravosodju.

Kako komentirate dejstvo, da bo v državnem zboru preiskovalna komisija za ugotavljanje domnevnih zlorab pri pregonu državnega svetnika Franca Kanglerja? Pri čemer je celo Kangler sam sodeloval pri zahtevi za preiskovalno komisijo, s čimer se zdaj ukvarja tudi KPK. Bo stranka SD sodelovala v tej skupini?

Ne vem niti tega, v kakšni fazi je ustanavljanje te komisije v državnem zboru. Kolikor vem, obstajajo različna stališča tudi znotraj naše poslanske skupine. Smo pa člani koalicije zedinjeni glede tega, da preiskovalna komisija zaradi konkretnih sodnih primerov ali zaradi dela tožilstva ne bi smela biti ustanovljena. Zakonodaja je, kakršna je, in morali bi spoštovati načelo delitve oblasti. Nesprejemljivo se mi zdi, da lahko politika kliče sodnika ali tožilca na zagovor v državni zbor in da mora tam pojasnjevati, kaj je delal v posameznem primeru. Na ta način smo daleč vstran od demokratične ureditve in načela delitve oblasti.

Če boste pred komisijo vabljeni kot ministrica za pravosodje, se boste vabilu najbrž morali odzvati? Odločila se bom takrat, ko bo prišlo do te situacije. Bomo videli. Mogoče pa še obstaja upanje, da do tega v državnem zboru sploh ne bo prišlo. (Vmes smo poročali, da je tožilstvo v zvezi z ustanovitvijo preiskovalne komisije podalo pobudo na ustavno sodišče, op. p.)

Kako ste se odzvali, ko ste na spletnem omrežju vaše stranke videli fotografijo vaših kandidatov za evropske poslance z dvema sodnikoma na pikniku ob robu pohoda na Sv. Urban? Etična komisija sodnega sveta je ravnanje sodnikov ocenila za neprimerno.

Mislim, da teh dveh sodnikov osebno ne poznam. Etična komisija je povedala, da ravnanje ni bilo primerno in da se bodo tega v prihodnje morali držati. Kolikor vem, sicer ni šlo za shod SD, ampak za tradicionalen pohod, na katerem so se pojavili tudi evropski kandidati. Lahko pa seveda takšna fotografija vzbudi dvom o nepristranskosti sodnika. Zato imamo za postopke- pravdne, kazenske- zakonsko opredeljeno, kdaj so izpolnjeni pogoji za izločitev sodnika, in stranke se tega tudi poslužujejo.

Sodstvo ima glede integritete sodnikov resnici na ljubo še precej večje težave. Če lahko ravnanju teh dveh mariborskih sodnikov še rečemo spodrsljaj, je dogajanje na sojenju predsedniku mariborskega delovnega sodišča Stanku Omerzuju tragikomedija. Disciplinski postopek pri sodnem svetu zoper njega pa ni bil uspešen in disciplinska tožilka je zdaj sprožila upravni spor.

Glede tega sem se pozanimala, kaj lahko naredimo, vendar nimamo na voljo nobenih orodij. Moje stališče je, da bi moral biti predsednik sodišča že zaradi svoje funkcije zgled kolegicam in kolegom. To se ne bi smelo dogajati. Ne govorim o kazenskem postopku, ampak o njegovem obnašanju do sodišča.

Kako uspešno je sicer sodstvo pri soočanju z anomalijami znotraj lastnih vrst?

Kot pozitivno ocenjujem, da se zavedajo problemov in da so na nekaterih področjih prvi koraki že narejeni. Je pa še veliko prostora za izboljšave. Mislim, da gre za slovensko folkloro: zdravniki ščitijo zdravnike, sodniki sodnike, politiki politike. Zagotovo se bo na tem področju moralo še kaj spremeniti.

Kako v prihodnje vidite sestavo sodnega sveta in imenovanje sodnikov? V koalicijskem sporazumu imate zapisane ustavne spremembe, ki bi omogočile umik imenovanja sodnikov iz parlamenta.

V sporazumu smo zapisali, da bomo predlagali razpravo o pomembnih ustavnih spremembah glede imenovanja sodnikov. Prve razprave pri poslanskih skupinah sem opravila. Tisti, ki so nas sprejeli, so bili umiku imenovanja sodnikov iz državnega zbora naklonjeni, vidijo pa tudi potrebo po spremembi sestave sodnega sveta. S sodnim svetom se o tem še nisem pogovarjala, toda kolikor mi je neuradno znano, sodni svet ni naklonjen spreminjanju sestave.

Pa so te spremembe v trenutni zasedbi državnega zbora sploh izvedljive?

Nimam utopičnega pričakovanja, da bodo spremembe sprejete, saj smo manjšinska vlada. Bomo pa odprli razpravo, ki bo lahko zavedanje družbe o tem problemu dvignila na višjo raven. Če bo sestava parlamenta drugačna, bomo to spremembo mogoče lahko izvedli v naslednjem mandatu.

Toda če bi se poslanci odpovedali imenovanju sodnikov v državnem zboru, hkrati pa bi imeli več moči pri imenovanju članov sodnega sveta, je vprašanje, ali bi sprememba sploh šla v smeri večje neodvisnosti sodstva. Zdaj šest članov sodnega sveta izvolijo sodniki, pet pa državni zbor.

V tujini imajo različne sestave sodnega sveta. Ponekod takšne kot mi, drugod pa celo vse člane sodnega sveta imenuje politika. Ponekod celo sodnike, ki so v sodnem svetu, imenuje minister za pravosodje, in ne sodniki sami. Mislim, da mora biti rešitev takšna, da ne bo pomenila spremembe na slabše.

Prej ste omenili prostorske in kadrovske razmere. Gospodarski oddelek ljubljanskega okrožnega sodišča bo drugo leto ostal pred vrati stavbe na Miklošičevi. Ali iskanje novih prostorov že poteka?

Pogajamo se o drugih ustreznih prostorih, o nadomestnem in novem najemu prostorov za gospodarski oddelek okrožnega sodišča, za splošne službe- za opravljanje dejavnosti in arhive Zadeve se rešujejo.

Se rešujejo le z novimi najemi?

Da, z najemi. Zavedamo pa se, da je treba pristopiti k projektu nove sodne stavbe, s katerim se je predolgo odlašalo. Vendar to povezujem s spremembo zakona o sodiščih in zakona o sodniški službi, glede katerih se pogovarjamo o uvedbi enovitega sodnika na prvi stopnji (ne bi se več delili na okrajne in okrožne, op. p. in o določitvi okrožja kot temeljne enote. Ko se bo to izkristaliziralo in se bo reševalo stanje v Ljubljani, bo moralo sodstvo najprej povedati, kako naj bodo rešitve prostorsko urejene. Kje naj bo razpravna dvorana, kje kabineti, kje hodniki. Sodstva se ne da naseliti v neke prostore brez njegovega sodelovanja.

Na Masarykovi je država že leta 2006 kupila sicer sporno parcelo, za katero je plačala štiri milijone evrov, nato pa še več kot tri milijone evrov za projektno dokumentacijo. Zemljišče se zdaj uporablja kot makadamsko parkirišče za potrebe pravosodnih uslužbencev. Trenutno stanje se ne zdi racionalno, saj je bilo kasneje ocenjeno, da je zemljišče pri Bežigrajskem dvoru primernejša lokacija. Kakšni so načrti za zemljišče na Masarykovi?

Parcela na Masarykovi je zdaj del enovitega parkirišča, s katerim upravlja družba SŽŽIP in je namenjeno parkiranju zaposlenih v pravosodnih organih, ki poslujejo po lokacijah v ožjem centru Ljubljane. Del parcele pa se trži in na ta način ministrstvo za pravosodje pridobiva namenska sredstva, ki jih namenja izključno za zadovoljevanje prostorskih potreb pravosodnih organov. Parcela bo načeloma vključena v investicijo izgradnje nove sodne stavbe v Ljubljani, in sicer na najbolj ustrezen način.

S predsednikom vrhovnega sodišča sva se dogovorila, da se vzpostavi delovna skupina, ki bo pregledala, kaj je že bilo narejeno, in povedala, kakšne so potrebe sodstva. Skupaj s sodstvom smo vladi že poskušali predlagati sprejem sklepa, ki bi zavezoval tudi prihodnje vlade. Takrat nismo bili uspešni, vendar nadaljujemo.

Za ljubljansko okrajno sodišče že od leta 2006 plačujete po okoli pol milijona evrov letne najemnine, vmes pa je stavbo od Tekstila za manj kot pet milijonov evrov kupila ruska družba, ki nadaljuje z oddajanjem prostorov. Kupnina je znašala približno deset letnih najemnin, ki jih plačuje ministrstvo. Takšno gospodarjenje se ne zdi najbolj skrbno.

Ne gre za edini takšen primer. Mislim, da bi bilo za potrebe državne uprave smiselno- ne vem pa, koliko je izvedljivo- imeti službo, ki bi z nekim širšim vedenjem spremlja la nepremičninski trg v državi. V preteklosti so se že pojavljale potrebe po dodatnih prostorih, vendar se tedaj, ko so bile nepremičnine na trgu dostopne po ugodni ceni, ni pristopilo k nakupu. Vemo, zakaj. Bil je čas gospodarske krize in sredstev ni bilo. Porabljena so bila za nujne ukrepe. Kar je razumljivo, čeprav so to verjetno zamujene priložnosti. Sama si z omenjenim sklepom vlade želim doseči, da tisto, kar je naše, lahko po potrebi tudi prodamo in namenimo za projekt sodne stavbe.

Veliko sredstev (več kot 100 milijonov evrov) bodo pobrale gradnja zapora v Dobrunjah za 388 obsojencev in pripornikov ter obnova in dozidava ženskega zapora na Igu. Ljubljanski mestni svetniki naj bi jeseni odločali o končnem predlogu prostorskega načrta za dobrunjski zapor. Kakšno časovnico načrtujete?

Projekt nekoliko prilagajamo glede na sprejeti proračun, ki pa gradnje naj ne bi bistveno zamaknil. Po optimističnem scenariju bi z gradnjo zapora v Dobrunjah začeli leta 2021 in končali leta 2024. A lahko se zakomplicira. Na zemljišču v Dobrunjah so se včasih odlagale smeti. Kakšni odpadki so tam, bomo še videli. Tudi na Igu lahko geološke preiskave odkrijejo še kaj, kar bo projekt podaljšalo, saj gre za območje ob gradu. Za Ig je sicer najprej predvidena novogradnja, nato pa selitev vanjo in obnova gradu. Seveda se lahko ob tem kdo vpraša, ali je smiselno namenjati toliko denarja za zapore, namesto da bi ga uporabili za sodno stavbo. Osebno mislim, da mora država poskrbeti za vse.

Seznanjeni ste tudi s tem, daje sodniško društvo začelo pogajanja z ministrstvom za javno upravo za dvig plač.

Naj jih vzamem v bran. Preden so začeli pogajanja, so opozarjali, da imajo razpise za sodniška mesta, na katere se ne prijavi nihče. To pove vse. Nekaj je narobe.

Neuradno si želijo skok za tri plačne razrede, s pogajanji o višjih plačah pa bi radi začeli tudi tožilci, ki že zdaj opozarjajo, da morajo plače sodnikov in tožilcev ostati izenačene. Kako gledate na njihove zahteve?

Mislim, da je treba med sodniki in tožilci ohraniti takšno ravnovesje, kot je zdaj. Gre za dve pomembni funkciji, ki sta v ravnovesju. Dogovorili smo se, da podrobnosti ne bomo komentirali, dokler ne bodo pogajanja tako daleč, da lahko javnost seznanimo s tem. Nesmiselno je, da delamo razprtije med tožilstvom in sodstvom. Oboji imajo dovolj rednega dela.

Kakšna je sicer sploh vaša moč v odnosu do ministrstva za javno upravo?

Mislim, da smo na vladi standard pravne države postavili visoko. V sklopu tega je treba poskrbeti za ustrezno vrednotenje dela sodnikov in tožilcev, zagotoviti pa je treba tudi to, da jih je dovolj. Mislim, da bo to zaveza celotne vlade, ne samo mene kot resorne ministrice.

Omenili ste, da obstajajo obdobja, ko se nihče ne prijavi na razpis za sodnika. Po eni strani imajo uspešni pravniki v zasebnem sektorju res lahko zelo visoke plače, po drugi strani pa denar ni vse. Interesa za sodnike specializiranih oddelkov ni, čeprav delo pri zahtevnih zadevah specializiranih oddelkov okrožnim sodnikom plačo dvigne na raven plače vrhovnega sodnika (okoli 4500 evrov bruto). Zakaj po vašem mnenju ni interesa?

Po eni strani gre gotovo za element odgovornosti. Na koncu se je treba pod sodbo podpisati. Pomemben je tudi odnos družbe do sodstva. Verjamem, da je vedno težje sprejemati odločitve, pri katerih je vedno lahko nekdo nezadovoljen. Tisti, ki je danes nezadovoljen, ima z uporabo sodobnih tehnologij možnost, da te očrni tako ali drugače. In ne gre le za posameznika- sodnika, zadaj je tudi njegova družina, skupnost, ki nosi težo njegovega dela. Hkrati ima sodstvo probleme, s katerimi se bo moralo soočiti. Če je vzdušje v neki hiši dobro, delavcev ni težko najti. Plača res ni vse.