Predsednik vlade je v svojem nagovoru spomnil, da se je med 2. svetovno vojno dogajalo marsikaj, tudi izdajalstva. »In vedno in povsod velja, da tisti, ki izda svoj narod, svojega človeka, ni vreden, da se imenuje pripadnik lastnega naroda. Nikoli in nikjer v zgodovini izdajalci niso bili cenjeni, niso jih cenili niti okupatorji. Zato je zmotno misliti, da bi v primeru zmage tretjega rajha Slovenija in Slovenci danes obstali.«

Spomnil je, da je 2. svetovna vojna prinesla mnoge grozote in tudi po njej ni bilo vse idealno in pravilno, kot bi si želel narod. »Vendar je danes, ko živimo v drugačnih časih, imamo vsega dovolj in živimo v miru, nemogoče in nedopustno to ocenjevati, kajti nikoli ne bomo razumeli tistega časa. Lahko se trudimo in si vsak dan prizadevamo z ohranjanjem spomina, kar delamo s takšnimi slovesnostmi, kot je današnja, vendar nikoli ne bomo razumeli.«

Poudaril je, da je zgodovina, kakršna koli je bila, naša zgodovina. »Vsa slovenska zgodovina, od Rudolfa Maistra, društva TIGR, narodnoosvobodilnega boja do osamosvojitve je naša zgodovina, na katero smo in moramo biti tudi v bodoče zelo ponosni.«

Spomnil je še, da živimo v lepi državi, ki nam jo zavidajo tudi drugi. »Politika pride in gre, narod in država pa bosta ostala, če bomo pametni in če bomo držali skupaj,« je sklenil misli predsednik vlade.

Ob robu

Hribovska vas tik ob slovensko-hrvaški meji Planina v Podbočju se je dvakrat vpisala v slovensko zgodovino, povezano z grozotami vojn. 14. septembra 1942 so ustaši iz Zagreba na poti na Gorjance v bližnjih vaseh ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, kjer so zajeli še deset vaščanov in jih vse skupaj postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel starejši moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še devet vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Takoj po streljanju so jih pokopali brez krst, vas s šestnajstimi hišami in gospodarskimi poslopji pa popolnoma požgali. Pretresene in jokajoče žene ter otroci so si morali poiskati zatočišče pri svojcih in znancih. Drugič se je vpisala med slovensko osamosvojitveno vojno, ko je takratna enota milice Uprave za notranje zadeve Krško zajela skupino 32 pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, skupaj s poveljujočim oficirjem, ki se je skušala po porazu v bitki v Krakovskem gozdu peš prebiti čez Gorjance na Hrvaško.