Skoči do osrednje vsebine

Predsednik vlade: »Primorke in Primorci ste nam največji vzor in največji vzgled, kako se iz velike žalosti in trpljenja na koncu rodi veličastna zmaga in ljubezen do svoje domovine.«

Na jutrišnji dan bo minilo natanko 72 let od uveljavitve pariške mirovne konference, s katero se je večina Primorcev pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije, zato v Sloveniji praznujemo 15. september kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. V spomin na ta dogodek je letošnja osrednja prireditev potekala v Ajdovščini, kjer je bil slavnostni govornik predsednik vlade Marjan Šarec. Dogodek je potekal pod sloganom »Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer za dobro ljudi se meja ne gradi«.
 

V nagovoru je poudaril, da je danes velik dan za Primorsko, saj se spominjamo vrnitve oziroma priključitve Primorske. Ob tem pa samo ime praznika ne more spremeniti dejstva, da je Primorska del Slovenije in da Slovenije brez Primorske, je še poudaril. »Šele z vrnitvijo Primorske in tudi Prekmurja, ki je obletnico združitve s slovenskim narodom praznovalo pred enim mesecem, je Slovenija lahko zaživela kot celota,« je še spomnil.
 
»Primorska ima dolgo, burno, težko in žalostno zgodovino.« Spomnil je na obdobje po 1. svetovni vojni, ko je bila zarezana ločnica med Slovenci v matični državi in Slovenci, ki so pristali v Italiji. Leta 1922 je sledil t. i. pohod na Rim, ko je v Italiji zavladal fašizem. »In ko je fašizem začel svoj pohod, takrat Slovencev seveda ni videl kot narod, ni jim priznaval pravice do obstoja. V najhujših obdobjih fašizma, ko se ni vedelo, da bo nekoč prišla svoboda, so Primorke in Primorci vztrajali, niso obupali. Dolga, dolga zgodovina trpljenja pod fašizmom, ki je prerasla v 2. svetovno vojno, je rodila upor. Ta upor in odpor pa sta na koncu priborila to, da je Primorska danes del Slovenije. Nikoli v zgodovini Slovenije in Evrope ni bilo enakega.«
Poudaril je še, da so Primorke in Primorci ves čas ostali združeni, in ko je končno zasijala svoboda, ko je bila v Ajdovščini ustanovljena prva slovenska vlada, je bilo potrebno še nekaj časa počakati do konference, ki je Primorsko priključila matičnemu narodu. Spomnil je tudi, da je žal mnogo Primorcev ostalo izven meja svoje domovine. »Tega se danes več ne da spremeniti, lahko le obžalujemo. Pomembno je, da je Primorska danes del samostojne Republike Slovenije, ki so nam jo priborile veteranke in veterani leta 1991. In tudi leta 1991 se je boj tu začel prej kot v preostalem delu Slovenije,« je še poudaril. »In tudi v teh trenutkih ste Primorke in Primorci pokazali pogum, srčnost in pripadnost slovenski domovini.«
Dotaknil se je tudi obdobja po osvoboditvi, ko so se začeli novi, drugačni boji, predvsem na gospodarskem in političnem področju. Takrat je propadlo kar nekaj velikih podjetij, kar ne bi bilo treba. »Tudi to je žal del zgodovine, ampak danes imamo priložnost biti enotni. Bodimo enotni, sodelujemo, ne zapletajmo se v malenkosti. Bolj pomembno od imena praznika je to, da nam ne zmanjka enotnosti, poguma in ljubezni do domovine, kajti ljubezen do domovine je naša velika dolžnost, « je še poudaril.
»Primorke in Primorci ste nam največji vzor in največji vzgled, kako se iz velike žalosti in trpljenja na koncu rodi veličastna zmaga in veličastna ljubezen do svoje domovine,« je sklenil misli predsednik vlade in čestital zbranim ob njihovem prazniku.
 
 
Ob robu
Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je državni praznik od leta 2005, vendar ni dela prost dan. Izmenično ga pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let. Praznik je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 pod nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba je sicer pod Italijo umestila Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je izven slovenskih meja v Italiji ostalo še 140.000 Slovencev. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.