Na spomeniku nad največjo množično grobnico narodnoosvobodilne vojne na slovenskih tleh je zapisanih 1.150 imen padlih, a se hkrati poklanjamo spominu na več tisoč padlih rodoljubov, bork in borcev NOB, internirancev in aktivistov OF iz krajev širom po Sloveniji ter pripadnikom drugih narodnosti, ki so v želji po svetlejši prihodnosti v teh krajih padli v bojih proti okupatorju in njihovim sodelavcem ter počivajo v še nekaterih okoliških grobiščih, je uvodoma povedal minister Karl Erjavec.

Suha krajina je bila v času okupacije prizorišče nenehnih spopadov. Zaradi strateške lege so Žužemberk že v začetku vojne zavzele italijanske okupacijske sile, tu je bilo tudi eno najmočnejših zaledij okupatorjevih sodelavcev. Zaradi razmaha Osvobodilne fronte in partizanskega delovanja v ljubljanski pokrajini so Italijani že leta 1942 izvedli svojo najobsežnejšo ofenzivo na Balkanu, v katero je bilo vključenih 82.000 njihovih vojakov in domačih izdajalcev. Tudi po kapitulaciji Italije leta 1943 ter v letih 1944 in 1945 so se med partizani in okupacijskimi silami odvijali siloviti spopadi. Partizanska vojska je v hudih bojih morala pokazati vso moč do tedaj pridobljenih bojnih izkušenj in vojaškega znanja. V bojih so sodelovale partizanske enote VII. korpusa z udarno 15. in 18. divizijo, Gubčevo brigado ter drugimi partizanskimi sestavami, ki so v številnih bitkah izgubile veliko borcev. Število žrtev se je povečevalo tudi med prebivalstvom. Nemški okupator je tu so vztrajal vse do 6. maja 1945. Ena zadnjih in najzahtevnejših bitk, praktično tik pred osvoboditvijo, tu v Žužemberku, poleg izgub med partizani in aktivisti ni prizanesla niti civilnemu prebivalstvu.

Kot je v svojem nagovoru poudaril minister, žrtve niso bile za manj. Danes živimo v lastni državi in del te poti je tudi narodnoosvobodilni partizanski boj. Slovenija je majhna država a Slovenci smo v zgodovini dokazali, da znamo sprejemati velike odločitve in odločitev za boj proti okupatorju je bila prava. In prav narodnoosvobodilni partizanski boj je tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. Spomnil je tudi na dogajanje v današnjem svetu, kjer fašizem, ki je prinesel toliko gorja in trpljenja, še vedno dviguje svojo glavo in proti temu se moramo odločno boriti.

Ob koncu je izrazil zadovoljstvo, da je prišel med ljudi, ki so pravi rodoljubi in spoštujejo zgodovino. Spomin na vse padle rodoljube pa naj bo vir moči in volje za premagovanje novih izzivov.