Raziskava, v okviru katere so bili iz kraterja, ki se je oblikoval na mestu padca, dvignjeni ostanki sprednjega dela letala pred kabino, vključno z motorjem in ostankom vijaka, predstavlja uspešen zaključek dolgoletnih prizadevanj za dvig razbitine legendarnega lovca. Gre za prvo sistematično arheološko izkopavanje tovrstnih ostalin vojaških konfliktov 20. stoletja v Republiki Sloveniji, ki je poleg ostankov emblematičnega letala zagotovilo pomembne izkušnje za bodoče raziskave. Varnostna in logistična zahtevnost izkopavanja v bližini stanovanjskih objektov ter izvlek razbitine iz globine prek 7 m raziskavo gotovo umeščajo med najzahtevnejše podvige v zgodovini slovenske arheologije.

Invazivni del posega je v 12 delovnih dneh med 19. avgustom in 27. oktobrom 2019 opravila ekipa ARKLJ pod vodstvom dr. Andreja Gasparija (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) in Reneja Masaryka (Skupina Stik) v sodelovanju z dr. Urošem Koširjem (Avgusta d.o.o.) in Juretom Miljevićem ter stalnimi člani Mojco Fras, Borutom Slokanom (Skupina Stik) in Gabrijelom Hrovatom (zunanji pomočnik, prostovoljec) ter kompetentni tehnični podpori podjetja ER-TAC, d. o. o. (Janez Tacer s sodelavci) s podizvajalci. Raziskava ne bi bila mogoča brez razumevanja in vsestranske podpore družine Rojc, na čigar parceli ležijo ostanki letala.

Projekt raziskave, dviga, konservacije in predstavitve razbitine so finančno omogočili Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za obrambo in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, njegovo izvedbo pa sta podprla tudi Veleposlaništvo Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v Ljubljani in britansko Ministrstvo za obrambo. V konservacijo in načrt prezentacije so se po posredovanju Sira Stuarta Peacha, predsednika Izvršnega odbora Imperialnega vojnega muzeja iz Londona, vključili tudi strokovnjaki Imperial War Museum in Royal Air Force Museum.

Uporabljeni postopki in metode

Terenski del prve faze raziskave razbitine (19.–27. avgust 2019) je vključeval kontrolno geofizikalno raziskavo za natančnejšo prostorsko umestitev izkopnega polja, izvedbo kombiniranega strojnega in ročnega izkopa polnila kotanje, ki se je oblikovala na mestu padca letala ter celovito opisno, grafično in prostorsko dokumentiranje najdiščnih situacij posameznih kosov letala za potrebe poterenskih analiz poodložitvenih posegov in procesov, ki so vplivali na ohranjeno stanje razbitine. Vsi odkriti deli so bili označeni in prostorsko dokumentirani s totalno postajo in GNSS napravo visoke natančnosti, nato pa sta sledila dvig in primarno dokumentiranje najdb. Izkopavanja so se ustavila na zadnjem delu motorja, ki je bil skoraj navpično pogreznjen v poznoglacialno glino in sicer z vrhom na globini 4,9 m pod okoliško površino. Nadaljevanje raziskave v danih razmerah kljub ukrepom za zavarovanje sten izkopa ni bilo več mogoče, zato je bila sprejeta odločitev, da se poseg na tej točki prekine, jamo pa popolnoma zasuje. Sočasno je bil pri licenciranem geomehaniku naročen projekt za zaščito izkopa, ki je kot najprimernejšo rešitev za dvig vitalnega dela letala identificiral uporabo jeklenega opaža z navpičnimi vodili. Druga faza raziskav (24.–27. oktober 2019) se je po natančni prostorski umestitvi iskanega preostanka razbitine, izjemno težavni namestitvi konstrukcije in odstranitvi zasutij znotraj opaža, uspešno zaključila z dvigom motorja in pripadajočih delov iz globine do 7,3 m. Takoj po dvigu se je pristopilo k razgradnji zaščitnega opaža in sprotnem zasipanju jame ter vgradnji izravnalnih tamponskih nasutij.

Vsi deli razbitine so bili prepeljani v prostore za konservacijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer bodo ostanki letala v skladu z medinstitucionalnim dogovorom tudi razstavljeni. V okviru poterenskih del raziskave so bili dvignjeni deli letala po navodilih Aleša Jelinčiča (Muzej novejše zgodovine Slovenije) in Igorja Ravbarja (Narodni muzej Slovenije) najprej grobo očiščeni, čemur so sledili njihov kataloški popis s preliminarno identifikacijo (opravila Andrej Gaspari in Jure Miljević), fotografiranje za klasične in 3D prikaze (David Badovinac) ter izdelava ocene potrebnih konservatorsko-restavratorskih posegov za trajno ohranjanje in predstavitev.

V nadaljevanju poterenske faze raziskave bo v sodelovanju s specialisti za letalsko tehniko in konkreten tip letala vsak odkrit del umeščen na ustrezno mesto v virtualnem modelu kot osnovi za prezentacijo ostankov. Vzporedno bo v sodelovanju s poznavalci tega področja ter domačimi in tujimi ustanovami, zlasti iz Imperialnega vojnega muzeja (Imperial War Museum) in Muzeja Kraljevega vojnega letalstva (RAF Museum) iz Velike Britanije, potekala izdelava celovite kabinetne študije in pregleda arhivskih virov o zgodovini letala, okoliščinah sestrelitve in usodi pilota, ki bo skupaj s pregledno obravnavo značilnosti legendarnega lovca in ostalih širših vidikih predstavljala osnovo za monografsko in priložnostne publikacije ter celovito muzejsko predstavitev.

Povzetek rezultatov in preliminarnih spoznanj

Gre za prvo sistematično arheološko izkopavanje tovrstnih ostalin vojaških konfliktov 20. stoletja v Republiki Sloveniji, ki je poleg ostankov emblematičnega letala zagotovilo pomembne izkušnje za bodoče raziskave. Med najpomembnejše rezultate tega pionirskega arheološkega posega velja izpostaviti naslednja spoznanja in pridobljeno gradivo. V prvi fazi raziskave smo izkopali večino polnila jame, ki se je oblikovala po padcu letala in bila še dodatno povečana s posegi v letih 1956 in 1957, ko se je Milan Zalaznik, takratni lastnik zemljišča, s pomočniki poskušal dokopati do letalskega motorja. Ob delu, pri katerem so si pomagali z bagrom, so poškodovali preostanke kabine in začetek sprednjega dela letala, motorja pa glede na ohranjenost predela pred kabino niso dosegli. Odtrgane dele pločevine, instrumente, dele napeljave in druge ostanke letala, ki so jih naši predhodniki kot nezanimive zavrgli, smo dokumentirali po vsem obodu osrednega dela jame in sicer v glinastem materialu, ki je bil ob prvem posegu odmetavan na robove izkopa. Na dnu jame in v glinenem zasutju smo našli več lesenih pilotov, tramov in desk ter verigo z odlomljenim kavljem, s pomočjo katerih je leta 1957 Zalaznik skušal iztrgati preostanek razbitine.

V teku prve faze izkopavanja se je potrdila ocena, da je na lokaciji ohranjen le še sprednji del letala, vendar na bistveno večji globini od tiste, ki jo je bilo mogoče razbrati iz rezultatov obeh geofizikalnih raziskav (2008 in 2019). Medtem, ko se je prva faza izkopavanj zaključila na zadnjem delu motorja na nadmorski višini 282,72 m, t.j. 4,9 m pod površjem (287,62 m nm. v.), pa je bil v drugi fazi raziskave pridobljen celoten motor z ostankom vijaka ter deli nosilcev in okrova, navpično pogreznjen v poznoglacialno glino z najnižjo točko okoli 7,3 m pod površjem (okoli 280,4 m nm. v.).

V prvem delu raziskave smo skupno evidentirali več kot 250, večinoma dezintegriranih kosov letala iz različnih kovinskih materialov (pretežno aluminijeve zlitine, visoko naogljičeno jeklo, baker …), azbesta in umetnih mas (bakelit, guma itd.). Od kabine so se v zgornjem delu polnila jame ohranili le fragmenti in še ti pretežno ujeti v močno poškodovan predel za glavnim rezervoarjem. Med najdbami velja izpostaviti kontrole za plin in število obratov vijaka (throttle quadrant), dele instrumentne plošče (npr. indikator statusa podvozja), jeklenko za zasilni spust motorja, odlomke neprebojnega vetrobranskega stekla in drsne kupole iz pleksi stekla ter del sistema za odmrzovanje. Bolje se je ohranil izvlečen del trupa pred kabino z glavnim zgornjim rezervoarjem za gorivo, požarno steno s hidravličnim sistemom, cevmi za hladilno tekočino in olje med motorjem in radiatorji, večjim kosom spodnje oplate trupa pred kabino s korenom kril in ročico podvozja, ločeno po različnih delih jame pa so bili odkriti še glavni spodnji rezervoar, fragmenti oljne kadi motorja, dele pločevine s korena kril (t.i. Karmanov prehod; wing root fillets) in del spodnje plošče okrova (cowling).

V drugem delu raziskave so bili poleg celotnega motorja z dvostopenjskim kompresorjem (supercharger), vmesnim hladilnikom (intercooler) in drugimi pripadajočimi strojnimi elementi ter vijaka s pokrovom najdeni še deli nosilnega okvira, s katerim je bil motor pri požarni steni (5. rebru) pritrjen na trup, cevi različnih napeljav (gorivo, olje, hladilna tekočina) ter močno poškodovani kosi pločevine okrova. Stanje pokrova vijaka (spinner), udrt sprednji del oljne kadi, zveriženost pločevine in manjkajoči deli, npr. rezervoar za olje, sicer vpet v okvir pod sprednjim delom motorja, ali spodnje plošče okrova, kažejo, da je letalo strmoglavilo skoraj ali povsem navpično, pri čemer je očitno določene elemente sprednjega dela lovca odtrgalo, razbilo ali polomilo in so skupaj s krili in repnim delom ostali na površju ali plitvo pod njim.

Veliko delov nosi napise in/ali serijske številke, na več delih pločevine trupa in kril ter kabine pa so prepoznavne originalne barve v zelenem, temnozelenem, sivem in temno sivem odtenku z uradnimi nazivi interior green, dark green, sea gray medium in ocean gray. Ostanki rdeče barve na pokrovu vijaka potrjujejo pravilnost v članku iz leta 2010 izražene domneve, da je bil spinner pobarvan v odtenku dull red.

Ključna za pozitivno identifikacijo letala sta številka izdelovalca (msn - manufacturer serial number) na ploščici požarne stene (CBAF 5898) in serijska številka letala MJ116, izpisana v notranjosti kabine na pločevini pod priključkom sistema odmrzovanja vetrobranskega stekla. Glede na preliminarna opažanja o različici kompresorja je bilo letalo opremljeno z motorjem Rolls-Royce različice merlin 63, pri čemer še ni jasno, ali gre za prvotni pogonski sklop ali že zamenjan motor.

Ohranjenost vseh delov letala je osupljiva, saj učinkujejo, kot da bi do padca prišlo včeraj, ne pa pred 75 leti; svojih lastnosti vsaj na videz in vonj niso izgubili niti visokooktanski (100/140) bencin in hidravlično olje, kar dodatno podčrtuje izjemno sposobnost z vodo prepojenih barjanskih sedimentov za ohranjanje različnih materialov.