Zbornik je bil pripravljen v okviru projekta izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015-2020 in predstavlja pomembna strokovna izhodišča za dostojanstveno obravnavo žensk in njihovih potreb med prestajanjem kazni zapora.

Namen zbornika je v prvi vrsti ozaveščanje o tej občutljivi tematiki oziroma ustvarjanje podlag za prihodnje strokovne razprave ali zakonodajne projekte. Zbornik namreč obravnava poseben položaj žensk v represivni instituciji – saj jim je odvzeta prostost – natančneje v zaporskem sistemu na splošno ter tudi v zaporskem sistemu Republike Slovenije. Namen je predvsem ozaveščanje o aktualnosti tematike tako v pravnem kot širšem družbenem kontekstu.

Ministrica za pravosodje Andreja Katič je uvodoma dejala, da Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk predstavlja ključni mednarodni dokument o pravicah deklic in žensk ter spodbuja države k zagotavljanju  enakopravnosti ter opolnomočenju deklic in žensk. Kljub plemenitim ciljem, ki jih zasleduje, pa gre za konvencijo, ki je bila deležna izjemno velikega števila pridržkov s strani držav članic. To kaže, kako globoko v vsakdanje družbeno in pogosto družinsko življenje ter splošno razumevanje so zasidrani nekateri predsodki in diskriminatorne prakse glede položaja žensk. Prav zato je 40. obletnica Konvencije dobra priložnost, da se zavemo, da je pred nami na tem področju še veliko dela.

Ministrica je poudarila, da smo si na Ministrstvu za pravosodje v tem mandatu zadali kar nekaj prioritet, vezanih na zagotavljanje pravic žensk in deklic ter preprečevanje nasilja. Javnosti so znana stališča ministrice glede potrebne spremembe definicije kaznivega dejanja posilstva v Kazenskem zakoniku po modelu »DA je DA«. Prav tako si prizadevamo za dosledno izvajanje Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti obema oblikama nasilja, bolj poznane kot Istanbulske konvencije. Na ministrstvu bomo opravili skrben pregled v preteklosti podanih pridržkov k tistim delom konvencije, ki so v naši pristojnosti. O obojem je potekala razprava na novembrskem Univerzalnem periodičnem pregledu, Slovenija pa je že sprejela priporočila na omenjenih področjih.

»Poleg siceršnjih sistemskih rešitev v okviru Zakona o enakih možnostih žensk in moških, na njegovi podlagi sprejetih programov in periodičnih načrtov, ter Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki daje podlago za delovanje Zagovornika načela enakosti, pa želim danes izpostaviti pomembno pobudo, ki je prišla od koordinatorice za enake možnosti žensk in moških na Ministrstvu za pravosodje, in katere rezultat je danes pred nami,« je dejala. Gre za pobudo za prevod dveh najpomembnejših mednarodnih dokumentov s področja zaporske tematike in posebnega položaja zapornic, to je Bangkoških pravil o ravnanju z zapornicami iz leta 2010 in Kijevske deklaracije o zdravju žensk v zaporih iz leta 2009. Publikacijo, ki je prerasla prvotni idejni okvir, zaokrožuje še tretji mednarodni dokument, Resolucija Evropskega parlamenta o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja kazni staršev na družabno in družinsko življenje iz leta 2008.

Ministrica se je urednikom knjige dr. Simoni Drenik Bavdek, Petru Pavlinu in dr. Darji Tadič, ki je sodelovala tudi s strokovnim prispevkom, zahvalila za angažma in prispevek. Prav tako tudi  avtoricam in avtorjem, varuhu človekovih pravic Petru Svetini, Luciji Božikov iz Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, Tadeji Glavica, direktorici Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig in Viktoriji Erpič, vodji oddelka za vzgojo v omenjenem zavodu ter dr. Mojci Plesničar iz Inštituta za kriminologijo.

Ministrica je izpostavila dejstvo, ki se ga morda v tem okviru premalo zavedamo, ko govorimo o kaznovalni politiki – dejstvo, da se na zaporno kazen obsojene ženske pogosto znajdejo v drugačnem položaju, kot moški. »Moji izkušeni sogovorniki iz zaporskega sistema to razliko vidijo na lastne oči vsakokrat, ko prisostvujejo obisku svojcev v zaporih. Najbrž ni bolj osamljenega kraja na tem svetu, kot je prostor za stike s svojci v ženskem zaporu. Zakaj? Družba iz takšnih ali drugačnih razlogov zavrača ženske obsojenke, v veliko večji meri, kot to velja za moške. Njihova »krivda« je veliko težja, najbrž ravno zaradi socialnih vlog, ki jih najpogosteje opravljajo. To je razlika, ki je vredna ne le tiskanih besed, temveč tudi današnje pozornosti in razprave,« je dejala ministrica Katič.