Prvo poročilo direktorja Inštituta za gluhoneme v Linzu o napredku gojencev

Letos bo minilo 120 let od začetka delovanja Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme v Ljubljani. Njegovo ustanovitev so omogočili številni dobrotniki, največ med njimi sta prispevala z oporoko ribniški dekan Ignacij Holzapfel in ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. V ustanovitev so pravzaprav silile tudi razmere. Ustanove za usposabljanje gluhonemih otrok v sosednjih deželah, kjer so se šolali gluhi otroci s Kranjske, so namreč zaradi povečanih lastnih potreb začele zavračati gojence s Kranjske. Težava je bila tudi v tem, da je tam pouk potekal v nemškem jeziku. Tako konec osemdesetih let 19. stoletja ni bilo več vprašanje, ali Ljubljana tako imenovano gluhonemnico potrebuje, ampak na kakšen način jo ustanoviti in v čigavi pristojnosti naj deluje.

Prva pobuda k razpravi, ali je takšna ustanova v Ljubljani potrebna, je prišla na Kranjsko pravzaprav od zunaj. Kanonik Franz Seraphicus Schmid, stolni kantor pri cerkvi sv. Štefana, znan po svoji dobrodelnosti, pa tudi kot spovednik in avtor priljubljenih nabožno vzgojnih del, se je septembra 1827 obrnil na kranjskega deželnega predsednika z dopisom, da je pripravljen prispevati določena sredstva za izobraževanje in oskrbo gluhonemih ali osirotelih otrok na Kranjskem in Koroškem. Preden bi sprejel odločitev, je prosil kranjske deželne oblasti, da sporočijo, ali se jim zdi bolj smiselno ustanoviti inštitut za gluhoneme ali sirotišnico, ali ta namen v deželi že obstajajo dobrodelne ustanove in če obstaja možnost najti dobrotnike, ki bi prav tako prispevali sredstva.

Deželna oblast je, kot je bilo to običajno, naložila okrožnim uradom, da pridobijo mnenje okrajnih gosposk, ki so poznale lokalne razmere. Obrnila se je tudi na ljubljansko škofijo. Hkrati se je pozanimala o delovanju gluhonemnic v Linzu in na Dunaju. Med gradivom najdemo tako tudi brošuro o gluhonemnici v Linzu in časopisni članek o izobraževanju gluhih, ki z ilustracijo prikazuje kretnje, s katerimi so označevali posamezne črke.

Večina je bila mnenja, da bi bilo denar koristneje nameniti sirotam, ker jih je veliko več kot gluhonemih, nekateri so izrazili tudi dvom v njihovo sposobnost učenja za samostojno življenje. Manj je bilo tistih, ki so idejo pozdravili, saj so videli, da za izobraževanje gluhih otrok ni poskrbljeno, starši sami pa jih ne zmorejo vzgojiti v samostojne ljudi.

Kljub temu je obveljala odločitev, da bo denar namenjen izobraževanju gluhonemih otrok. Presodili so, da bo bolj smiselno, da utemeljijo posebno štipendijsko ustanovo, v katero so razen dunajskega kanonika Schmida prispevali številni posamezniki s Kranjske in Koroške.

Utemeljitelj Schmid je želel ostati anonimen, zato so ustanovo poimenovali Holdheimova ustanova za gluhe, iz sredstev pa so izplačevali štipendije za izobraževanje na šoli za gluhoneme, ki je v Linzu delovala od leta 1812. Tam so sprejemali sicer zdrave otroke, tako dečke kot deklice, ob koncu šolanja, ki je bilo v obsegu trivialke, pa naj bi obvladali poleg branja, pisanja in računanja tudi govor. Po šolanju so šli v uk k obrtnikom ali pa so se vrnili k staršem.

V septembru 1829 so prve štiri gojence, dva s Kranjske in dva s Koroške, pospremili v Linz in avgusta naslednjega leta je direktor šole Michael Bihringer kranjskim deželnim oblastem poročal o napredku gojencev v njihovem prvem šolskem letu. 

Iz poročila izhaja, da se gojenci med sabo razlikujejo po sposobnostih in okoliščinah, v katerih so živeli pred prihodom, a so vsi sposobni napredovati.

Ignaca Rodeta opiše kot posebno talentiranega in vnetega za učenje predpisanih predmetov, poleg tega je tudi vzornega vedenja.

Drugi gojenec, Franc Nassan, je nekaj šibkejši v sposobnostih, občasno mu manjka tudi potrebne prizadevnosti, je pa dobrega vedenja in lahko v prihodnosti dobro napreduje.

Tretji, Karl Preitenegger, ima sposobnosti, vendar je bil telesno izpostavljen tako hudemu zanemarjanju, da ga bo potrebno najprej telesno okrepiti, nato pa ga voditi k izobrazbi, pri tem pa ne opustiti nege in skrbnosti. Prvi razveseljivi sadovi se že kažejo, direktor Bihringer upa, da ji bo še več.

Med gojenci je bilo tudi dekle, Maria Theresia Horaleck iz Celovca. Po mnenju direktorja ima veliko sposobnosti, videti pa je, da je bila zaradi svoje nesreče ljubljenka družine in je na žalost popolnoma razvajena. Da bi prišle do izraza vse njene sposobnosti, bo potrebno še veliko truda, da bosta mogla njen duh in telo doseči stopnjo izobrazbe, ki bo pripomogla k blagru v njenem duhovnem in vsakdanjem življenju.

Direktor Bihringer zaključi poročilo v skladu z duhom časa – s pričakovanjem, da bodo gojenci ob skrbnem vodenju dosegli zastavljeni cilj in dozoreli v versko moralne ljudi in koristne državljane.

Andreja Klasinc Škofljanec