Drobna gliva z velikim učinkom

Jesenov ožig povzroča invazivna tujerodna gliva Hymenoscyphus fraxineus, ki izvira iz Vzhodne Azije. Na območje Evrope je bila zanesena že v začetku 90. let prejšnjega stoletja, najverjetneje z okuženim rastlinskim materialom. Nato se je bolezen hitro razširila po gostiteljih in zajela celotno Evropo.

V Sloveniji so bili simptomi bolezni prvič opaženi leta 2006. V manj kot treh letih se je vrsta razširila po vsej državi. Gliva močno prizadene evropske vrste jesenov, saj te nanjo niso prilagojene in proti bolezni niso razvile ustreznih obrambnih mehanizmov. Občutljiva in ogrožena sta predvsem veliki jesen (Fraxinus excelsior) in poljski jesen (F. angustifolia), ki sta pomembni drevesni vrsti v naših gozdovih.

Množično propadanje jesenov

Drevesom, ki so okužena z glivo Hymenoscyphus fraxineus, se sušijo posamezni poganjki in listje. Na z glivo okuženem jesenovem listju in listnih pecljih se pojavijo odmrle rjave pege. Gliva okuži tudi skorjo in ko se razširi čez celoten poganjek, ta propade in se posuši.

Okužena drevesa pogosto odženejo nove sekundarne poganjke iz spečih brstov, kar drevesom daje značilen izgled. Čeprav drevo na videz daje občutek trenutnega izboljšanja stanja vitalnosti, pa se ti sekundarni poganjki vsakoletno ponovno okužijo in propadejo. Na tak način drevo hira in sčasoma  propade. Zaradi jesenovega ožiga se občutljiva drevesa jesenov množično sušijo. Mlada drevesa se običajno posušijo v 2–3 letih, odrasla pa v 7–15 letih.

Z enega drevesa na drugo

Gliva, ki povzroča jesenov ožig, se širi s trosi po zraku, zato je njeno širjenje nemogoče popolnoma preprečiti. Okužena drevesa je smiselno čim prej posekati tudi zaradi ohranitve vrednosti okuženega lesa. Opažamo pa, da so nekatera posamezna drevesa znotraj sestoja bolj tolerantna na jesenov ožig kot druga. Vitalna drevesa, ki ne kažejo izrazitih znakov napadenosti, se zato popisuje z dolgoročnejšim namenom vzgoje odpornejših sadik za obnovo gozda.

Bodo jeseni izginili iz naših gozdov?

Okužena drevesa so še bolj dovzetna za napade drugih škodljivih organizmov, tudi domorodnih. Pisani jesenov ličar (Leperesinus fraxini) in mraznice (Armillaria spp.) sta primera takšnih vrst, ki lahko dodatno močno pospešijo odmiranje jesena.

V Evropi pa jesenom v prihodnje preti še dodatna nevarnost, saj s strahom spremljamo prihod tujerodnega hrošča – jesenovega krasnika (Agrilus planipennis). Jesenov krasnik, ki izvira iz Azije, že povzroča ogromno škodo na severnoameriških jesenih in je v EU opredeljen kot karantenski škodljiv organizem. V Evropi je bil zaenkrat najden v okolici Moskve in v Vzhodni Ukrajini, kjer omejujejo njegovo razširjanje. V kolikor bi ta hrošč, katerega ličinke se hranijo z lesom, prišel globje v Evropo, bi bili naši jeseni še dodatno ogroženi.

Upoštevanje zakonodaje

Jesenov ožig nazorno kaže, kakšne posledice lahko prinese vnos zgolj enega škodljivega organizma na naše gozdove in naravo. Z nepremišljenih prenašanjem rastlin, delov rastlin in drugega rastlinskega materiala lahko prav vsak vnos močno ogrozi našo naravo, kar lahko nosi tudi neposredne ekonomske in širše družbene posledice.

Organizirano varstvo rastlin je zato nujno in zelo pomembno tudi na nivoju Evropske unije, saj zagotavlja močan zakonodajni okvir, ki s preventivnimi ukrepi omejuje razširjanje rastlinskih škodljivcev in bolezni.

Odkrijmo zgodaj – ustrezno ukrepajmo

Za zgodnje odkrivanje prisotnosti karantenskih škodljivih organizmov in drugih novih potencialno nevarnih tujerodnih škodljivih organizmov se v Sloveniji izvajajo tudi programi preiskav za ugotavljanje navzočnosti škodljivih organizmov rastlin pod okriljem Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Zgodnje odkritje nevarnih bolezni in škodljivcev rastlin je nujno za zagotavljanje hitrega in učinkovitega ukrepanja ob pojavu organizma. V programe preiskav za škodljive organizme nevarne za gozdove sta vključena tudi Gozdarski inštitut Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije.