Slovenija ima relativno visoko stopnjo ohranjenosti biotske raznovrstnosti, ki se kaže tudi v zelo visokem deležu ozemlja države, vključenega v omrežje Natura 2000, ki zajema 37,2 % površine Slovenije, od tega okoli 70 % predstavljajo gozdovi. Od negozdnih površin je v omrežju Natura 2000 približno 20 % kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU).

Kmetijstvo v območjih z visoko naravno vrednostjo ob ustreznih tehnoloških rešitvah lahko zagotavlja ustrezno raven biotske raznovrstnosti. Ekstenzivni načini gospodarjenja omogočajo ohranjanje pestrosti vrst in habitatov, s tem pa tudi enkratne krajine z bogato kulturno in naravno dediščino. Pri prizadevanjih za ohranjanje oz. izboljšanje biotske raznovrstnost je že do sedaj imela ključno vlogo Skupna kmetijska politika (SKP), ohranjanje biotske raznovrstnosti pa tudi v novem programskem obdobju ostaja pomemben cilj, seveda v povezavi z ustreznimi okoljskimi politikami.

Pomembno vlogo pri zagotavljanju biotske raznovrstnosti igrajo tudi gozdovi (ob tem naj spomnimo, da prihodnji teden obeležujemo Teden gozdov). Gozd ni samo obnovljivi vir lesa, ki ga moramo trajnostno upravljati, ampak predstavlja tudi izredno bogastvo biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, ki so osnova za ekološko ravnotežje v naravi. Gozd je ekosistem, ki prispeva k ohranjanju dobrega stanja nadzemnih in podzemnih voda, ohranjanju kakovostnih virov pitne vode, ohranjanju zdravja prebivalcev ter kulturne dediščine.

Ukrepi v podporo biotski raznovrstnosti - programsko obdobje 2014-2020

• Obvezne zahteve t.i. navzkrižne skladnosti, ki jih morajo izpolnjevati vsi prejemniki neposrednih plačil. Obvezne kmetijske prakse iz t.i. zelene komponente, ki so obvezne za vse, ki kot dohodkovno podporo prejemajo osnovno plačilo. Kmetje morajo za prejemanje osnovnih podpor zagotoviti kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje. Ključen ukrep za travnike je tukaj okoljsko občutljivo trajno travinje na posameznem kmetijskem gospodarstvu. Zanje velja prepoved oranja in spremembe v druge kmetijske ali nekmetijske rabe.
• Na površinah trajnega travinja se spodbuja nadstandardne kmetijske prakse, ki so prilagojene ekološkim zahtevam travniških vrst in habitatnih tipov. Te kmetijske prakse po eni strani preprečujejo zaraščanje površin, ki v številnih primerih slabša habitate in siromaši pestrost vrst, po drugi strani pa preprečujejo intenzifikacijo najpomembnejših habitatnih tipov, ki prav tako lahko slabša habitate in siromaši pestrost vrst. Z naravovarstvenimi operacijami ukrepa kmetijsko-okoljska podnebna plačila, ki prinašajo številne odmike od običajne kmetijske prakse, pa spodbuja in prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Pomemben je tudi ukrep za območja z omejenimi dejavniki, ki prispeva k ohranjanju in spodbujanju sonaravnih sistemov kmetovanja, ohranjanju kulturne krajine podeželskih območij in obdelanosti ter trajnostni rabi kmetijskih zemljišč.

Preteklo sredo, 20. maja, je Komisija objavila dva pomembna strateška dokumenta, ki naslavljata tematiko biotske raznovrstnosti neposredno oz. posredno, in sicer:

• Strategijo o biotski raznovrstnosti do leta 2030 (neposredno) ter
• Strategijo Od vil do vilic (posredno).

Strategija o biotski raznovrstnosti ima za cilj vsaj 30% evropskih zemljišč in morij preoblikovati v zavarovana območja z učinkovitim upravljanjem, pri čemer biti vsaj tretjina le-teh - kar predstavlja 10% kopnega EU in 10% morja - strogo zaščitena. H krepitvi biotske raznovrstnosti pa bo pripomogla tudi nova strategija EU o gozdovih (objava predvidoma leta 2021), vključno s časovnim načrtom za zasaditev vsaj 3 milijard dodatnih dreves v Uniji do leta 2030, ob popolnem spoštovanju ekoloških načel in zaščite preostalih in starorastočih gozdov. Kar se tiče kmetijstva je cilj vsaj 25% kmetijskih zemljišč EU do leta 2030 imeti pod upravljanjem ekološkega kmetijstva. To je eden izmed ciljev tudi Strategije Od vil do vilic, katere namen je zagotoviti, da bomo v Evropi jedli bolj zdravo in trajnostno pridelano hrano, katere proizvodnja bo čim manj onesnaževala okolje in podnebje, ki bo varovala biotsko raznovrstnost, kmetom in drugim členom v verigi pa omogočala dostojno življenje.

Prizadevanja Strategije za bolj trajnostno verigo preskrbe s hrano Od vil do vilic gredo predvsem v smeri, da ohranimo močno, razvito, tehnološko podprto kmetijstvo v EU, ki bo v odgovorni rabi naravnih virov in v primernem, a odločnem odzivu na podnebne cilje videlo priložnost za svojo rast in nadaljnji trajnostni razvoj.

V Sloveniji se zavedamo, da prehod v smeri bolj trajnostne proizvodnje hrane predstavlja velik izziv, a hkrati tudi priložnost za vse deležnike v verigi preskrbe s hrano. Strategija Od vil do vilic bo sicer še bolj podrobno identificirala ukrepe v smeri trajnostne pridelave in preskrbe s hrano, a ne glede na to bo pri doseganju ciljev Evropskega zelenega dogovora ključnega pomena, da te okoljske cilje kmetijski sektor prepozna tudi kot svojo konkurenčno priložnost za razvoj in rast, kar je prava pot za zagotavljanje pridelave varne in kakovostne hrane z visoko hranilno vrednostjo.

Slovensko kmetijstvo lahko pomaga kmetijstvu EU pri zmanjševanju emisij s trajnostnimi praksami, kot so ekološko kmetijstvo, kmetijsko gozdarstvo s trajnostnim upravljanjem gozdov, zajemanjem ogljika na kmetijskih in gozdnih zemljiščih ter boljšim upravljanjem hranil. Preko preciznega kmetijstva lahko znatno zmanjšamo in predvsem bolj odgovorno uporabljamo fitofarmacevtska sredstva in gnojila, kar ima neposreden vpliv na kakovost tal in voda, hkrati pa si z bolj odgovorno rabo teh sredstev kmetijski sektor lahko zniža stroške proizvodnje. Zmanjšanje odvisnosti od pesticidov bo še naprej eden od prednostnih ciljev slovenskega trajnostnega kmetijstva ob upoštevanju dodatnih ukrepov na varovanih in vodovarstvenih območjih. V živinoreji lahko z večjim vključevanjem vidika dobrobiti živali neposredno zmanjšamo rabo antibiotikov. Tudi trajnostno izkoriščanje živih morskih virov je v ospredju Skupne ribiške politike.

Komplementarno podnebnim ukrepom kmetijske politike je tudi krepitev gozdno-lesne verige, ki podeželskim kmetijam hribovitega in gorskega sveta v času zmanjšane pridelave hrane (pozno jeseni, zgodaj spomladi) omogoča preživetje ali ekonomsko krepitev in obstoj.