To je bil tudi eden najpomembnejših korakov na poti k osamosvojitvi Slovenije, ki je bila že dober mesec pozneje izbojevana z orožjem in pogumom slovenskih teritorialcev in pripadnikov slovenske milice, ob podpori slovenskega političnega vodstva ter slovenskega prebivalstva pri uresničitvi plebiscitarne zgodovinske odločitve za samostojno in suvereno domovino.

V tem prelomnem obdobju je bil pomemben del priprav na osamosvojitev Slovenije postopno oblikovanje novega obrambnega sistema in lastne vojaške sile, ki je bilo zaradi občutljivosti zakonskih omejitev ter JLA vodeno posebej pazljivo. Tako kot sta bili za ta ključni korak osamosvajanja pomembni ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite in zagotovitev orožja, je bilo temeljnega pomena tudi oblikovanje svojih učnih centrov ter s tem lastnega slovenskega sistema za usposabljanje in izobraževanje nabornikov slovenskih oboroženih sil.

23. maja 1991 je bil 710. učni center v Pekrah pred svojo največjo preizkušnjo. Pekre so ta dan postale prizorišče boja za ubranitev na novo nastajajoče države in njene vojske. Pričevanja takratnih pripadnikov centra govorijo, da so takrat »padle vse maske, konec je bilo hinavščine in slepomišenja, vsem je postalo jasno, da je spopad za uveljavitev samostojnosti naše domovine neizogiben«. Začelo se je z zajetjem dveh pripadnikov takratne JLA, ki sta iz neposredne bližine učnega centra z daljnogledoma opazovala usposabljanje nabornikov v centru. JLA je s stopnjevanjem pritiskov že od vsega začetka ogrožala potek usposabljanja, ravno na ta dan, 23. maja 1991, pa je poskušala usposabljanje nasilno prekiniti in zasesti učni center. Opazovalca so zajeli vojaki rezervne sestave Teritorialne obrambe, ki so varovali učni center v Pekrah. Po pogovoru so ju izpustili. Že tako napeto vzdušje med TO in JLA se je še zaostrilo, saj so pripadniki JLA z oklepniki obkolili učni center TO, v katerem so bili naborniki in zaposleni v učnem centru. Zaposleni so takoj po obkolitvi zasedli položaje za neposredno varovanje zgradbe centra, širše varovanje pa so izvajali pripadniki rezervne sestave Teritorialne obrambe. JLA je zahtevala takojšnjo izročitev dveh zajetih pripadnikov JLA in vseh 120 nabornikov, ki so bili na služenju vojaškega roka. Pogajanja so potekala pod močnimi pritiski JLA, ki je med nočnimi pogajanji v mariborski občinski zgradbi ugrabila poveljnika 7. pokrajinskega poveljstva polkovnika Vladimirja Miloševiča.

Pekrski dogodki so zgodovinski tudi zaradi izjemne podpore in poguma prebivalstva, Mariborčanov, krajanov Peker, Limbuša in Radvanj, ki so v najbolj napetih trenutkih ustvarili »živi zid« pred učnim centrom. Predstavniki medijev so poročali iz obkoljenih Peker in s pogajanj v Mariboru ter praktično hkrati obveščali javnost o dogodkih ter tako tudi omogočili spontan upor prebivalstva. Med protesti pri takratni vojašnici vojvode Mišića je 24. maja 1991 pod oklepnikom JLA tragično izgubil življenje Josef Simčik iz Miklavža na Dravskem polju. Burni protesti Mariborčanov ter pretresene slovenske javnosti so jasno pokazali, da mora agresorska vojska računati tudi na moč odločnega civilnega upora.

Zaposlenim v 710. učnem centru v Pekrah  je kljub burnim dogodkom uspelo ohraniti prve slovenske nabornike žive in zdrave. Kot je dejal eden od pripadnikov 1. generacije: »V Pekrah nismo usposabljali vojakov za vojno, usposabljali smo jih za to, da bo mir.« 2. junija 1991 so naborniki slovesno prisegli. Voda, ki so ju sestavljali naborniki iz Peker in z Iga, sta sodelovala tudi v častni četi, ki je bila  ob slovesni razglasitvi slovenske države na Trgu republike postrojena v čast naši domovini.

Maja leta 1991 se je v Pekrah jasno pokazalo, da imamo Slovenci svojo vojaško silo, ki bo obranila voljo državljank in državljanov po samostojni državni ureditvi. Pokazalo se je, da slovenski narod s tem misli nadvse resno in da ga ne bo omajala nobena grožnja.