Inšpektorat za okolje in prostor je za okoljske inšpektorje izvedel izobraževanje na temo pravne prakse na področju ravnanja z zemeljskimi izkopi s primeri. Udeleženci so se seznanili z razsodbami sodišč in odločbami drugostopenjskega organa pa tudi z nadzori nad ravnanjem z izkopnimi materiali v območni enoti Celje. Z izobraževanjem inšpektorat zagotavlja ustrezno raven strokovne izobrazbe in usposobljenosti inšpektorjev za uspešno in učinkovito opravljanje nalog. Izredno pomembno je, da se  inšpektorji seznanijo s sodbami in drugostopenjskimi odločbami  ter  da jih upoštevajo pri svojih odločitvah in s tem zagotovijo zakonitost svojih odločb v istovrstnih primerih.

V  skladu s 157a. členom ZVO-1 so inšpekcijski zavezanci za odstranitev zemeljskega izkopa lastniki ali posestniki zemljiških parcel, na katerih je nezakonito odložen zemeljski izkop. Da lahko inšpektorji obveznost odstranitve odpadkov naložijo lastniku ali posestniku odpadkov, je potrdila sodba I U 539/2016-14 z dne 1. 6. 2017. Zakon določa prenos obveznosti kritja stroškov odstranitve odpadkov na dejanskega posestnika le v primeru zemljišč v državni ali občinski lasti (3. odstavek 157.a člena ZVO-1). Iz sodbe tudi izhaja, da ni potrebno v odločbi za vsako parcelo posebej natančno določiti količine odpadkov, ki jih je potrebno odstraniti, ker namen izrečenega ukrepa ni »čiščenje« posameznih zemljiškoknjižnih parcel ampak zemljišča v naravi, pri čemer navedba parcelnih številk kot atribut nepremičnine služi le opisu zemljišča v smislu določljivosti lokacije, kjer se nahajajo odpadki in jih je treba odstraniti. Za izvršitev obveznosti torej ni bistvena natančnost izračuna do zadnjega kubičnega metra zemeljskega izkopa, kar izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki govori o »ocenjeni količini«.

Sodba I U 687/2015-10 z dne 15. 10. 2015 pojasnjuje, da se z zemeljskim izkopom ravna kot z odpadkom, tudi če je to rodovitna zemlja, zato je odločitev inšpektorja za okolje pravilna, s tem ko je odredil odstranitev nezakonito odloženega zemeljskega izkopa, da je odločbo izdal stvarno pristojen organ in se tožnik ne more sklicevati na prej izdano odločbo kmetijske inšpektorice, s katero je kmetijska inšpektorica zavezancu naložila, da predmetno degradirano zemljišče nasuje s plastjo humusa v debelini 10 cm in zatravi, ker gre za drug upravni postopek, utemeljen na drugi pravni podlagi.

Sodba I U 492/2018-8 z dne 14. 3. 2019 potrjuje, da se z zemeljskim izkopom ravna kot z odpadkom, tudi če gre za rodovitno zemljo, ter hkrati pojasnjuje, da je za odstranitev nezakonito odloženih odpadkov odgovoren povzročitelj obremenitve, ki je tudi dolžan odpraviti vire čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic. da pa Iz obrazložitve izpodbijane inšpekcijske odločbe ni razvidno, da je to izvajalec del, zato je sodišče odločbo odpravilo in postopek v ponovno obravnavo vrnilo organu I. stopnje.

Odločba Ministrstva za okolje in prostor OP št. 0613-89/2017/12 z dne18.10. 2019 pritrjuje odločitvi I. stopenjskega organa, da je investitor tisti, ki je v celoti odgovoren za ravnanje z gradbenimi odpadki na gradbišču in za njihovo oddajo v nadaljnje ravnanje zbiralcu ali predelovalcu gradbenih odpadkov. Ne glede na dano pooblastilo izvajalcu del, da v njegovem imenu oddaja gradbene odpadke zbiralcu ali obdelovalcu gradbenih odpadkov in ob oddaji vsake pošiljke odpadkov v imenu investitorja izpolni evidenčni list, pa ga slednje ne more ekskulpirati s sklicevanjem na dolžnosti pooblaščenca iz pooblastila, saj ga opravljena dejanja (ali pa opustitev le teh) zavezujejo enako, kot če bi jih opravil / opustil sam. Prav tako ne more pooblaščenec oddajati gradbenih odpadkov v svojem imenu, ker ni povzročitelj gradbenih odpadkov. Razmerje pooblastitelj – pooblaščenec je namreč civilno (obligacijsko) razmerje med subjektoma, ki temelji na zaupanju, da bo pooblastilo tudi pravilno izvršeno. Morebitne nepravilnosti pri njegovem izvrševanju kot je opustitev ravnanj  iz pooblastila pa se ugotavlja pred sodiščem splošne pristojnosti.

Sodba U 40/2019-13 z dne 4. 7. 2019 pojasnjuje, da izjema iz 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez OVD, tudi če ga uporabi drugi investitor, vendar pa je v inšpekcijskem postopku potrebno ugotoviti, ali je območje mogoče šteti za gradbišče.

Sodba I U 1793/2018-8 z dne 1. 10. 2019 pojasnjuje, da obveznosti zavezanca niso izpolnjene le z aktivnim ravnanjem zavezanca (z odstranitvijo  odpadkov), saj lahko obveznost preneha tudi na drugačen način. Eden od njih je tudi sprememba/izdaja OVD za vnos zemljine.Če je zemljina na zemljišče vnesena v skladu s pogoji OVD, postane obstoječe nezakonito stanje zakonito.

Inšpektorji v območni enoti Celje so na izobraževanju predstavili problematiko nedovoljenega ravnanja z izkopnimi materiali, ki so nastajali pri obnovi železniške proge na relaciji Celje - Zidani most. Obnova se je pričela v letu 2017 in bo trajala predvidoma do konca leta 2020. Dela so končana na relaciji Celje – Rimske Toplice, trenutno potekajo na relaciji Rimske Toplice - Zidani Most. Glede na to, da so bila obnovitvena dela prepoznana kot vzdrževalna dela, investitorju ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, ki bi opredeljevalo ravnanje z nastalimi odpadnimi izkopnimi materiali in so se le-ti odlagali po celi območni enoti. Posledično so bile na OE Celje podane številne prijave (medobčinske inšpekcije, druge republiške inšpekcije, lokalna skupnost, fizične osebe, anonimne prijave), na podlagi katerih je bilo uvedenih veliko inšpekcijskih postopkov. V samih postopkih so se inšpektorji spopadali z dilemami kot so določitev zavezanca (investitor, izvajalec del, lastnik zemljišča), različne obveznosti ravnanja zavezancev s produkti predelave zemeljskih izkopov in drugih gradbenih odpadkov, določenih v okoljevarstvenih dovoljenjih, itd.Značilnost postopkov v zvezi z nedovoljenim ravnanjem z izkopnim materiali je tudi njihova dolgotrajnost, predvsem v primerih, ko zavezanec za vnos v ali na tla pridobiva okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10. Poleg Zakona o varstvu okolja in Zakona o vodah, ki dajeta s podzakonskimi predpisi Inšpekciji za okolje in naravo nedvoumno pristojnost za nadzor nad ravnanjem z izkopnimi materiali na celotnem ozemlju RS, so obveznosti ravnanja z zemeljskimi izkopi pod določenimi pogoji opredeljene tudi v drugih predpisih (npr. Zakon o kmetijskih zemljiščih, Gradbeni zakon).

Na izobraževanju so bili predstavljeni konkretni inšpekcijski postopki, ki so se nanašali na:

• nedovoljeno odlaganje nepredelanega nenevarnega zemeljskega izkopa na kmetijsko zemljišče;
• nedovoljeno ravnanje z nevarnim zemeljskim izkopom;
• nedovoljeno odlaganje predelanega nenevarnega zemeljskega izkopa na kmetijsko zemljišče in
• nedovoljeno odlaganje nenevarnega zemeljskega izkopa na priobalno in poplavno zemljišče.

V vseh primerih so bile izdane odločbe za odstranitev nedovoljeno odloženega izkopa. V prvem primeru je zavezanec pridobil okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10 in je njegova obveznost prenehala, v drugih dveh primerih zemeljski izkop še ni odstranjen, saj sta odločbi pravnomočni, nista pa še izvršljivi, v četrtem primeru pa je zavezanec obveznost izvršil in zemeljski izkop odstranil.

Trdimo lahko, da so inšpekcijski postopki, uvedeni zaradi nedovoljenega ravnanja z izkopnimi materiali, specifični in se razlikujejo od primera do primera, zato ni možno pripraviti splošnega navodila, kako jih voditi. Ravno zato so pridobljena pravna praksa, izkušnje na terenu ter izmenjava dobrih praks med inšpektorji dobrodošli elementi, ki povečujejo učinkovitost inšpekcije in vodijo k poenotenju dela.