Delo povzema življenjsko zgodbo gospe Majde Starman.

Na samotni kmetiji so med drugo svetovno vojno prehranjevali mimoidoče vojake nemških, partizanskih in domobranskih enot. Zaradi varnosti je bilo zato po vojni nujno, da se je družina umaknila »za nekaj tednov« čez Karavanke, a tedaj še ni vedela, da se je že cel teden valila kolona beguncev proti severu, kjer so se zbirali na Vetrinjskem polju. Večji del so jih angleške zasedbene sile na Koroškem vrnile novi jugoslovanski oblasti. Ostali begunci pa so za nekaj let ponovno zaživeli v koroških begunskih taboriščih. V natrpanih barakah so ob pičli hrani in v strahu pred jugoslovansko tajno policijo, a ob kakovostnem šolanju in prireditvah bogatega kulturnega in verskega življenja čakali, kam se bo obrnilo življenje. V Špitalu je ostala le majhna skupina beguncev, ki že v tretjem rodu povezujejo izseljence z domovino in zgodovino.

Avtorica nam s to knjigo omogoča vpogled v zelo osebne življenjske trenutke mladega begunskega dekleta, ki so zaznamovali vse njeno življenje.