Slovenija dosega na nekaterih področjih zdravstva, primerjalno z drugimi državami članicami OECD, dobre rezultate (npr. glede pričakovane življenjske dobe, preživetja novorojenčkov). In to navkljub bistveno nižjemu deležu izdatkov za zdravstvo v BDP, kot v državah, ki dosegajo primerljive rezultate ob znatno višjih sredstvih za te namene. Slovenija je pri porabi sredstev za zdravstvo v l. 2018 z 7.9% BDP zaostajala za povprečjem OECD z 8.8 % deležem. Posledično smo tudi v višini sredstev na prebivalca pod povprečjem OECD - v Sloveniji smo po podatkih OECD leta 2018 za zdravstvo namenili 2.859 USD na prebivalca (po pariteti kupne moči), povprečje OECD pa je bilo 3.994 USD.   

Kljub temu sodi Slovenija pri dosedanjem obvladovanju epidemije nove koronavirusne bolezni med uspešnejše države. Ključna za uspešno obvladovanje epidemije v prvem valu je bila ustrezna koordinacija in reorganizacija zdravstvene službe na vseh ravneh. 

Minister je v svojem odzivu na poročilo OECD še posebej izpostavil področje reševanja problematike kadrov v zdravstvu, zlasti pomanjkanja zdravnikov na primarni ravni. Po zadnjih razpoložljivih podatkih OECD za l. 2017, so v Sloveniji 3.1 zdravniki na 1.000 prebivalcev, povprečje OECD je 3.5, razmerje med splošnimi zdravniki in specialisti je v Sloveniji pribl. 22% : 78% v korist specialistov. Zato je obremenitev družinskih oz. zdravnikov splošne prakse velika. Med ukrepi, ki se nakazujejo kot rešitev problematike, so predvsem dodatna zaposlitev zdravnikov družinske medicine iz drugih držav, razbremenitev zdravnikov administrativnega dela, spoštovanje normativov in standardov ter tudi povečanje financiranja dela družinskih zdravnikov ter stimulativno nagrajevanje. Poklic specialista splošne medicine bo treba v prihodnje dodatno promovirati, saj ostaja zaradi večjega zaslužka, ki ga nudijo ostale specializacije, za nove generacije nezanimiv.

Glede področja dolgotrajne oskrbe, na katero se nanašata priporočili OECD, je minister povedal, da v Sloveniji doslej ni bilo enotne sistemske ureditve tega področja, zato se soočamo s fragmentiranostjo sistema in posledično neenakostjo v dostopu do storitev.

V letu  2017, ko je bilo področje dolgotrajne oskrbe preneseno na Ministrstvo za zdravje, je bilo dolgotrajni oskrbi namenjenih 521 milijonov EUR ali 1.21 % BDP, od tega iz javnih virov 73.4 %. Izdatki za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe so bili kar dvakrat višji od izdatkov za socialni del.

Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki vključuje ugotovitve in rešitve, izhajajoče iz izvedenih pilotnih projektov na področju dolgotrajne oskrbe v preteklih letih, je pripravljen in bo v kratkem posredovan v koalicijsko usklajevanje, takoj zatem pa bo predložen v javno razpravo. Predlagana bodoča ureditev področja dolgotrajne oskrbe naj bi zagotovila več sredstev iz javnih virov ter večjo enakost pri dostopnosti do, iz potreb izhajajočih pravic. Zakon daje velik poudarek skupnostni oskrbi (pred institucionalno) ter zagotavljanju pogojev, da upravičenci do storitev dolgotrajne oskrbe ostajajo čim dlje časa v svojem okolju, pri čemer so deležni celovite (integrirane) oskrbe.

Med ključnimi izzivi na področju dolgotrajne oskrbe, ki so prišli do izraza med epidemijo koronavirusne bolezni, je pomanjkanje negovalnega kadra za izvajanje socialne oskrbe. Dodatno se je pokazalo, da bo treba okrepiti sodelovanje med izvajalci zdravstvene dejavnosti na primarni ravni in socialno varstvenimi zavodi ter določiti stalne ekipe oziroma rezervo zdravstvenih delavcev za vsak posamezni dom starejših občanov, ki bo v pripravljenosti za primere nadaljnjih valov epidemije, s ciljem, da se zagotovi kakovostna, varna in učinkovita zdravstvena oskrba.

Nekatere ostale ključne prednostne naloge na področju zdravstva, ki bodo deloma naslovile tudi priporočila OECD, ostajajo:

• sprejetje ukrepov za skrajševanje (nedopustnih in zdravju dodatno škodljivih) čakalnih vrst;
• sprememba Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju s ciljem dolgoročnega in uspešnega financiranja zdravstva
• sprejem novega Zakona o nalezljivih boleznih;
• uvedba nujnih sprememb v sistemu plač javnega sektorja na področju zdravstva, s poudarkom na stimulativnem nagrajevanju kakovostnega, učinkovitega in dela v večjem obsegu;
• ustanovitev Agencije za vrednotenje zdravstvenih tehnologij in zagotavljanje kakovosti zdravstvenih storitev.

Minister je zaključil s stališčem, da je bil slovenski zdravstveni sistem doslej deležen zgolj manjših sprememb oz. prilagoditev, ne pa korenitih strukturnih reform. Te morajo vsekakor temeljiti na najširšem možnim družbenem konsenzu in biti strokovno utemeljene ter politično podprte s ciljem zagotoviti kakovostno, varno in dostopno zdravstveno varstvo v okviru učinkovito delujočega in finančno vzdržnega javnega zdravstvenega sistema.