1. člen arhivskega zakona določa, da arhivi v Republiki Sloveniji pridobivajo arhivsko gradivo na različne načine, mdr. tudi z nakupom. Te možnosti se je Arhiv Republike Slovenije poslužil leta 2018, ko je od gospe Rozalije Ciglar iz Vranskega kupil sicer po obsegu majhno, po vsebini pa izjemno zanimivo zbirko arhivskega gradiva. Kljub temu, da zbirka obsega le osem kosov, pisanih na pergament in papir, pa gradivo časovno obsega obdobje med letoma 1239 in 1831. Kupljeno gradivo naj bi se hranilo v dvorcu Vransko in je bilo iz njega rešeno ob koncu 2. svetovne vojne, kar je bilo v tistem času bolj redkost kot pravilo. Priložnost nakupa takega gradiva se v Sloveniji običajno ponudi bolj redko, zato je še toliko bolj zanimivo in vredno naše pozornosti.

O sami rodbini Müller, kasneje poplemeniteni in povzdignjeni v baronski stan s predikatom Müller-Hörnstein, zaenkrat ni veliko znanega. Kot je moč razbrati iz majhnega, sicer nedatiranega dokumenta v zbirki, naj bi rodbina izhajala iz Tirolske, njeni člani pa naj bi se leta 1588, ko je avstrijska (habsburška) vladarska hiša, kot piše, pridobila v posest Nizozemsko (nemško, "als Oesterreich die Niederlande in Besitz nahm"), naselili v Bruslju. Člani rodbine naj bi ves čas delovali v cesarski službi, kar jim je prineslo končno tudi tako želen vzpon po družbeni lestvici s podelitvijo baronskega naziva v letu 1794. Člani rodbine so bili uspešni trgovci, vojaki, nekateri izmed njih so opravljali tudi visoke uradniške funkcije v habsburški Nizozemski. Nekatere člane rodbine je življenjska in trgovska pot zanesla v Francijo, nekatere na Tirolsko in Češko ter tudi drugod po Evropi, medtem ko se je ena veja ustalila na Štajerskem.

Pa izpostavimo vsaj nekaj oseb te tirolske rodbine. Najstarejši osebi, ki se omenjata, sta brata Rupert in Adam Müller. Prvi je bil vrtnar avstrijskega nadvojvode Ferdinanda Tirolskega (1564–1595) na gradu Ambras, drugi pa komorni sel na konju v Gornji Avstriji. Slednjima je imenovani nadvojvoda 31. marca 1588 podelil grbovno pismo, ki pa ga je neznano kdaj pogoltnil požar v knežji rezidenci, imenovani Ruelust. Zaradi tega sta leta 1637 cesar Ferdinand III. Habsburški (1637–1657) in Klavdija de Medici (1604–1648), žena njegovega pokojnega bratranca Leopolda V. Habsburškega (1586–1632) kot varuhinja in soskrbnica njegovih dedičev, ponovno podelila grbovno pismo Rupertovemu sinu Andreju Mihaelu Müllerju, ki je opravljal službo dvornega vrtnarja (nemško, "Hof- vnd Lustgarttner"), ter vsem njegovim zakonskim potomcem.

Največ članov rodbine nam prinaša listina o preverjanju prednikov (tako imenovana nemško, Ahnenprobe), ki je bila spisana na Dunaju leta 1806 za tri brate: Henrika Ignaca (* 1781), Edvarda Jožefa (* 1784) in Krištofa Julija (* 1785). To kot arhivalijo meseca posebej izpostavljamo. Vsi trije bratje so bili rojeni v Bruslju očetu Henriku Ignacu von Müllerju in materi Tereziji Eleonori baronici Bartenstein; zakonca sta se poročila leta 1779. Od leta 1800 sta posedovala gospostvi Starbemberg-Piesting in Hörnstein. Listina prinaša podatke za štiri moške potomce rodbine Müller in njihove soproge. Kot najstarejši se omenja Gašper von Müller, poročen z Magdaleno von Bode. Družinsko drevo je nadaljeval njegov sin Johan Franc von Müller, ki je za ženo vzel Ano Katarino von Rumotto. Družinsko linijo je nadaljeval sin Johan Ignac von Müller, ki se je poročil s Katarino von Mac-Neny, sledil pa je že imenovani Henrik Ignac. Kot zanimivost naj omenimo, da je bil med overovitelji listine tudi Klemens Wenzel von Metternich-Winneburg, poznejši zunanji minister in kancler avstrijskega cesarstva (1821–1848), ki je v času izstavitve listine deloval kot veleposlanik na francoskem dvoru.

Najpomembnejši član rodbine je bil zagotovo že večkrat omenjeni Henrik Ignac von Müller, ki ima največ zaslug za poplemenitenje rodbine. Henrik je obogatel s trgovanjem s cesarsko vojsko, v cesarsko službo pa je vstopil leta 1772. Tekom let si je pridobil naziv državnega svetnika, opravljal je več pomembnih služb zlasti s finančnega področja, končno pa je leta 1792 zasedel mesto državnega in vojnega ministra na Nizozemskem (francosko, "Notre Conseiller d'Etat, et Secretaire d'Etat et de Guerre actuel pour Notre Gouvernement Général des Pays-Bas"). Zaradi njegovih zaslug v vojni in zvesto služenje ter več kot dvestoletnih zaslug posameznih članov rodbine, ki so v plemiški diplomi podrobno opisane, mu je Franc II. Habsburško-Lotarinški, zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva (1792–1806), 14. maja 1794 v Bruslju izdal plemiško diplomo, spisano v francoščini in ovito v platnice iz rdečega žameta. S tem dokumentom ga je povzdignil med državne barone, pravico do plemiškega naslova pa so pridobili vsi zakonski potomci obojega spola. Hkrati s povzdignitvijo med barone je cesar izboljšal tudi rodbinski grb, ki ga je odslej krasila baronska krona z devetimi biseri.

Kdaj točno je Henrik Ignac umrl, zaenkrat ni znano, nasledil pa ga je sin z enakim imenom. Tudi on po časteh ni prav nič zaostajal za očetom, saj je bil vitez ogrskega kraljevega reda sv. Štefana, cesarski apostolski pravi komornik, dvorni in državni svetnik pri nekdanji nizozemski dvorni pisarni na Dunaju in lastnik gospostev Reitenau in Aichberg na Štajerskem, leta 1831 pa je kupil še grad Aichberg severovzhodno od Gradca. Tega leta so bili on in njegovi potomci obeh spolov sprejeti še med deželane vojvodine Štajerske, moški potomci pa tudi med člane štajerskih deželnih stanov. Umrl je leta 1843. Po njegovi smrti so dediči posest počasi pričeli odprodajati, sami pa so se razpršili po ozemlju monarhije, med drugim tudi v okolico Vranskega, kjer je bil baron Müller okrajni glavar.

Omeniti velja še najstarejši dokument, ki se hrani v zbirki. Gre za pergamentno listino s konca leta 1239, pisano v latinščini in pečateno z dvema (žal izgubljenima) voščenima pečatoma, pritrjenima z rdečo-rumenima pletenima svilenima vrvicama. Kdaj in na kakšen način je listina prišla v posest rodbine, zaenkrat ni bilo moč ugotoviti, poznamo pa njeno vsebino. Listino so dali spisati prošt, dekan in avguštinski samostan sv. Martina v Iepru (Ypres) v Flandriji (sancti Martini zu Ypra), z njo pa potrjujejo, da je ieperski meščan Adam Arbor (Adam Arbor bureensis de Ypra) daroval dve marki v denarju in zemljišču za opatinjo in ženski samostan sv. Marije de Busco pri Iepru (beate Marie de Busco iuxta Ypram).

Jure Volčjak